dr. Maca Jogan: Zgodovinski revizionizem à la carte
Pri obravnavi katerega koli družbenega pojava v katerem koli času je njegova predstavitev odvisna od spoznavno-teoretskega izhodišča, ki določa obseg in analitsko globino ter ustreznost pojasnitve pojava glede na mnoštvo vpletenih dejavnikov na vseh ravneh in področjih. Seveda ni mogoče pri vsaki »introspekciji« upoštevati vseh razsežnosti in določilnic posameznega pojava, saj je spoznavno zanimanje po pravilu usmerjeno na ožje raziskovano območje. Prav zaradi te nujne osredotočenosti le na nekatere vidike opazovanega pojava je še toliko bolj pomembno, da tak delno zajet pojav umestimo v makro- in mikro- okoliščine, ki ga ključno določajo. Krčenje in/ali zamolčevanje medsebojne povezanosti vseh določilnic, kar je temeljna značilnost redukcionizma, dopušča vstopanje razlag po meri opazovalcev/raziskovalcev; ta mera pa ne obstaja zunaj realnih neenakosti in preverljivih razmerij moči. Redukcionizem je tudi neločljiva sestavina zgodovinskega revizionizma, ki se je razbohotil konec 20. in v začetku 21. stoletja, v času utrjevanja globalnega neoliberalističnega reda.
Zgodovinski revizionizem se pojavlja pogosto prikrito in na različnih področjih ustvarjanja in razširjanja vednosti o preteklem dogajanju, nikakor ni omejen le na znanstveno »prisvajanje sveta«. Je pa prav to področje izredno pomemben vir oblikovanja zgodovinskega spomina. Zgodovinsko revizionistične predstavitve so lahko na prvi pogled zelo všečne in dajejo videz nepristranskega izraza objektivne resničnosti.
Kako se revizionizem prikrade v predstavitev enega delčka vsakdanjega življenja v zadnjih desetletjih narodnostno mešane Avstro-Ogrske (habsburške monarhije), lahko, na primer, spoznamo v katalogu k razstavi razglednic Štajer-mark 1890-1920, Der Gemeinsamen Geschicte auf der Spur: Postkarten der historischen Untersteiermark, Po sledeh skupne preteklosti: razglednice zgodovinske Spodnje Štajerke, katerega avtorici sta Karin Almasy in Eva Tropper (Pavlova hiša 2018). K presoji o zgodovinsko revizionističnih sledeh spodbuja že pozorno branje opisa pristopa (in spoznavnega vidika) k projektu (str. 9): »Sprašujemo se, če se na razglednicah res kažejo le sledi konflikta, ali pa je morda vidno tudi sožitje slovensko in nemško govorečega prebivalstva z drobnimi nesporazumi, ki so bili v vsakdanu prej izjema kot pravilo. Sprašujemo se ali je bilo res mogoče biti zgolj ‘Slovenec’ ali ‘Nemec’ in se posluževati le slovenščine ali nemščine in ali niso bila poistovetenja in jezikovne prakse na Spodnjem Štajerskem bolj raznotera in kompleksnejša. Danes se zdi mogoče in potrebno postavljati takšna vprašanja, s tem pa prispevati k zgodovini naše skupne preteklosti.«
Res je, zelo pomembno je spoznavati skupno preteklost, vendar ob tem ne smemo pozabiti, da sta ti dve etnični skupini imeli zelo neenak položaj v političnem odločanju in sploh v ustvarjanju institucionalnih pogojev življenja, da je šlo za nacionalno (in razredno) hierarhično razporeditev znotraj monarhije z vladajočim nemško govorečim delom prebivalstva ter da je do mednacionalnih »konfliktov« prihajalo, ko so se tlačeni narodi (po letu 1848) začeli zavedati svojega podrejenega položaja in zahtevati spremembe. Skupna preteklost je seveda nujno temeljila tudi na jezikovnem označevanju in sporazumevanju, ki je ob prisilnosti institucionalne narave (obvezna raba nemščine v javnem prostoru) vsebovala tudi praktično nujno dodatno (neinstitucionalizirano, vsakdanjo) rabo slovenskega jezika za večino prebivalstva na Štajerskem.
Kje koreninijo drobci revizionizma v besedilu omenjenega kataloga? Najprej brez dvoma v predpostavki o prevladujočem sožitju brez navedbe institucionalne celovite in dolgotrajne podpore eni (nemški) strani in ob izključitvi kompleksnih oblik zatiranja slovenstva in oviranja slovenskega nacionalnega razvoja. V obdobju, ki ga zajema razstava in pojasnjuje katalog, je bilo »sožitje« v glavnem že zelo okrnjeno, saj se je nacionalni boj proti koncu 19. stoletja vedno bolj zaostroval; nemška stran, ki se je v svojem privilegiranem položaju počutila ogroženo, je na vse načine nasprotovala slovenskim zahtevam po kulturni, ekonomski in politični enakopravnosti. Prav o »tlačenju« slovenske narodne skupnosti govori vrsta del, ki so nastala že takrat na podlagi upoštevanja množice relevantnih kazalnikov. Kot primer lahko navedemo delo Etbina Kristana Narodno vprašanje in Slovenci (Ljubljana: Delavska tiskovna družba 1908). Vsestransko nacionalno zatiranje in germanizacijske pritiske v desetletjih pred prvo svetovno vojno prepričljivo razkrivajo v novejših delih tudi sedanji zgodovinarji, npr. Filip Čuček v knjigi Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016).
Drugi očiten drobec zgodovinskega revizionizma (s primesjo aktualne spolitiziranosti) vsebuje kratek opis usode nemškega prebivalstva po zlomu nacistične Nemčije. Kljub temu, da so v katalogu omenjeni raznarodovalni ukrepi nemških okupacijskih oblasti v času 1941- 1945, ki da so bili izraz maščevanja za izgubljeno ozemlje po prvi svetovni vojni, je kompleksen etnocid nad slovenskim prebivalstvom v času nemške okupacije dobil blago-zvočno oznako (str. 175): »Po nacionalsocialističnem intermezzu med letoma 1941 in 1945, se je obračunalo z Nemci, ki so ostali, in z ‘nemškutarji’, ki se pred koncem spopadov niso sami umaknili na sever. Bili so izgnani, odvzete so jim bile volilne in državljanske pravice, njihovo premoženje pa je bilo podržavljeno«. Niti besedice pa ni zapisane o izgonu okoli 45 000 pripadnikov slovenskega naroda v Nemčijo v tem »intermezzu«, o zaplembi njihove imovine v korist nemške države in o vseh pripravah na razširitev nemškega rajha zlasti v tridesetih letih. Molk je tudi o »sožitju« Slovencev in Avstrijcev v Lipnici, Gradcu in številnih drugih vaseh in mestih avstrijske Štajerske, katerih slovenska imena so v celoti izginila iz kolektivnega spomina. Vsega tega, kar bi metalo temno senco na lepo podobo »sožitja« in vzajemnega spoštovanja na podlagi razglednic, v besedilu kataloga ni. Ker je molk o tem, da biti »zgolj Nemec« ali »zgolj Slovenec« v vsakdanjem življenju nikakor ni bilo nepomembno, se potem lahko izpelje sklep o prevladujočem sožitju in nepomembnih vsakdanjih »nesporazumih«.
