PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O PRAZNIKIH IN DELA PROSTIH DNEVIH V REPUBLIKI SLOVENIJI

  1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA    

 

Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je bil sprejet novembra 1991 ter bil nato še petkrat noveliran, nazadnje konec leta 2016, ko je bil ponovno uveden 2. januar kot praznik in dela prost dan. Sicer pa je zakon obširnejše spremembe in dopolnitve doživel s sprejemom novele v letu 2005. Državni zbor je namreč na seznam praznikov uvrstil tri dneve, s katerimi smo tudi uradno na državni ravni začeli obeleževati pomembna zgodovinska dejstva oziroma dejanja za slovenski narod, in sicer 17. avgust, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, 15. september, vrnitev Primorske k matični domovini ter 23. november, dan Rudolfa Maistra. Omenjeni trije prazniki pa niso postali dela prosti dnevi. Poleg navedenega je bila tedaj uzakonjena tudi terminološka dopolnitev poimenovanja praznika dneva samostojnosti, kar pomeni, da od leta 2005 obeležujemo 26. december kot dan samostojnosti in enotnosti.

 

Poimenovanje praznika vrnitev Primorske k matični domovini, kot ga navaja zakon, pa ne ustreza zgodovinskim dejstvom, ki jih navajamo v naslednji točki, niti tradiciji poimenovanja tega praznika. Na Primorskem se je vedno praznovalo priključitev Primorske in nikoli vrnitev Primorske, kar dokazujejo tudi pisni viri. Praznik priključitve Primorske k matični domovini je zlasti na Primorskem tradicionalni praznik, globoko zasidran v zavest ljudi, zato je drugačno poimenovanje praznika kot ga označuje términ priključitev za Primorce neustrezno in nesprejemljivo.

  1. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKON

S predlogom zakona zato ne predlagamo novega praznika, temveč želimo obstoječi praznik 15. september, vrnitev Primorske k matični domovini, terminološko pravilno poimenovati. Predlagamo, da se términ »vrnitev« nadomesti s términom »priključitev«.

Svoj predlog utemeljujemo z zgodovinskimi dejstvi, iz katerih izhaja poimenovanje praznika.
»Slovensko srce je na Koroškem, slovenska pljuča pa v Trstu«. Znameniti izrek nam najbolje označuje pomen Trsta in s tem Primorske v slovenski zgodovini. Trst pa seveda ni bil samo slovenski in gospodarski finančni center Slovencev, ampak je bil skupno z Gorico in Goriško tudi slovensko duhovno okno v svet, ki nas je na specifičen način, že od Trubarja dalje, odvezoval od enostranske navezanosti na germanski prostor. Zato ni slučajno obstajala ideja, da bi morala biti slovenska univerza v Trstu, ki je bil, kljub temu, da so bili v njem Slovenci v manjšini, duhovno najbolj odprto mesto s slovenskim prebivalstvom.

Po sklenitvi tajnega Londonskega pakta iz aprila 1915 je Italija stopila v prvo svetovno vojno na strani antantnih sil. Po njihovi zmagi sta Italija in Kraljevina SHS novembra 1920 s sklenitvijo Rapalske pogodbe določili mejo med državama. Ta ni bila v celoti skladna z določili Londonskega pakta, saj je Kraljevini SHS puščala večino Dalmacije, medtem ko je na slovenskem ozemlju meja tekla še bolj vzhodno od njegovih določil. Z njo je Italija dobila ne le obsežna ozemlja, na katerih je živelo več kot 300.000 izjemno narodno osveščenih Slovencev. Njihov intelektualni potencial, kljub dejstvu, da je večina morala emigrirati v Jugoslavijo, ni bilo mogoče nikoli nadomestiti. Emigranti so izgubili svoje naravno in duhovno okolje in se v relativno zaostalem okolju niso mogliustrezno uveljaviti.

Italijanski imperializem, ki je s prevlado fašizma dobil svojo najbolj grobo vsebino, se je nad Slovenci znesel kot nihče dotlej v zgodovini. Slovenci so skupaj s Hrvati postali manjvredna manjšina, t. i. allogeni, ki je bila v okviru politike obmejnega fašizma izpostavljena kulturnemu genocidu. Nasilje je rodilo odpor, ki je prerasel v močno protifašistično gibanje, ki ga je podpirala velika večina primorskih Slovencev in cilj katerega je bila sprememba meje ter priključitev k matici.
Iz zgodovine Primorske po letu 1918 je obilo datumov, ki bi zaslužili posebno negovan zgodovinski spomin. Posebno obžalujemo, da je v zgodovinskih učbenikov premalo tehtno obravnavana vrsta dejstev, ki bi jih naši mlajši državljani morali bolje poznati. Požig Narodnega doma 13. julija 1920 in usmrtitev bazoviških junakov 6. septembra 1930 sta sicer med najbolj znanima zločinoma nad primorskimi Slovenci, je pa še vrsta dogodkov iz zgodovine, ki bi zaslužili posebno pozornost. Naj omenimo le delovanje organizacije TIGR, Društva svečenikov sv. Pavla, Višarsko gibanje, pa tudi dogajanja med drugo svetovno vojno.

Italija je z napadom na Jugoslavijo aprila 1941 prekoračila rapalsko mejo in tako omogočila, da so zahteve po spremembi meje postale uresničljive. Zahteve po Zedinjeni Sloveniji, v katero bi bilo vključeno vse s Slovenci poseljeno ozemlje, so tako leta 1941 postavile vse politične opcije med Slovenci. Tako so slovenski člani jugoslovanske vlade v Londonu za slovenske mejne zahteve skušali doseči soglasje Velike Britanije. V okupirani domovini je OF Slovenskega naroda v 1. temeljni točki programa poudarila: »Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo«, v 2. pa: »Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.«

Potem, ko je Italija postala okupator osrednje Slovenije, je tudi za primorske Slovence protifašistični odpor prerasel v osvobodilni boj, v katerem so sodelovali tudi tisti, ki se niso strinjali s prevlado komunistov v njem. Naj omenimo samo partizanski narodno-prebudni pohod v Beneško Slovenijo maja 1943. leta pod vodstvom Jake Avšiča.

Obenem so italijanske oblasti v okupirani t. i Ljubljanski pokrajini izvajale nasilje ne le nad sodelavci slovenskega osvobodilnega gibanja, ampak tudi nad civilnim prebivalstvom. Višek je to nasilje doseglo s pobijanjem prebivalcev in sežiganjem vasi med veliko ofenzivo italijanske vojske poleti in jeseni 1942 ter v italijanskih koncentracijskih taboriščih, zlasti na Rabu. Vse hujšemu nasilju so bili izpostavljeni tudi primorski Slovenci.

Takoj po kapitulaciji Italije je bil 11. septembra 1943 na Vogrskem ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Primorsko, v katerem so bili, kot je objavil v Proglasu primorskim Slovencem, zbrani predstavniki vse Primorske. Tej odločitvi je sledil odlok Vrhovnega plenuma OF 16. septembra 1943, ki v prvi točki navaja: »Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda izpolnjuje temeljno, iz naravnih in zgodovinskih pravic izhajajočo zahtevo slovenskega naroda ter proglaša priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji«. Odlok o priključitvi je nato v začetku oktobra potrdil kočevski Zbor odposlancev slovenskega naroda, prav tako pa tudi AVNOJ na svojem drugem zasedanju konec novembra 1943.

Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je konec avgusta 1944 izdalo odlok, s katerim je na Primorskem, ki ga je že imelo za del Slovenije, ustanovilo Pokrajinski narodnoosvobodilno odbor za Slovensko Primorje. Izvoljen je bil nato 16. septembra na zasedanju zbora 155 odposlancev s celotne Primorske. Obenem se je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja pripravljalo na mirovna (mejna pogajanja). Naj pri tem izpostavimo pomembno delovanje Znanstvenega inštituta Predsedstva SNOS, ki ga je vodil Fran Zwitter.

Slovenski partizani so skupaj z Jugoslovansko armado v prvih dneh maja 1945 osvobodili in zasedli celotno ozemlje do slovenske etnične meje na zahodu. Z dela tega ozemlja so se nato 12. junija morali umakniti. Sledila so mirovna pogajanja med zavezniškimi in pridruženimi silami, del katerih je bila tudi Jugoslavija, in Italijo. Na izid pogajanj je vplivalo tudi dejstvo, da je bila Italija sicer premagana država, a od kapitulacije septembra 1943 sobojevnica zavezniških sil in z močnim odporniškim gibanjem.

Z mirovno pogodbo, podpisano 10. februarja 1947 in uveljavljeno 15. septembra isto leto, slovenske zahteve v celoti sicer niso bile sprejete. Je pa Slovenija (v okviru Jugoslavije) priključila velik del s Slovenci poseljenega ozemlja, na katerem je živelo več kot 200.000 Slovencev, Hrvaška pa veliko večino Istre in otokov. Rapalska meja je bila tako pomembno spremenjena v slovensko korist. Z mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno tudi Svobodno tržaško ozemlje. To v celoti ni nikoli zaživelo in je ostajalo razdeljeno na coni A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo. Z Londonskim memorandumom oktobra 1954, ki so ga nadgradili Osimski sporazumi novembra 1975, pa je Slovenija priključila del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja z obalnimi mesti Koper, Izola in Piran, s čimer je takratna Ljudska republika Slovenija dobila izhod na morje, Hrvaška takratni Bujski okraj, Italija pa Trst z zaledjem. Pomemben del memoranduma je statut, ki je določal zaščito slovenske manjšine v nekdanji coni A in italijanske v nekdanji coni B STO. To je bil prvi mednarodni dokument, ki je urejal zaščito dela slovenske manjšine v Italiji. Njegova določila pa italijanska država v celoti ni izpolnila.

Slovenska javnost je v veliki meri soglasna, da zasluži slovenska Primorska zaradi zvestobe slovenstvu in najstarejšemu antifašizmu v Evropi poseben spominski dan. Za 15. september obstaja veliko soglasje tudi v strokovnih zgodovinarskih krogih.

S sprejemom predlagane rešitve bi v celoti sledili zgodovinskim in etimološkim dejstvom ter zadostili načelu objektivnosti tega vprašanja.

 

ZZB NOB Slovenije