Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, Ljubljana

Dobro bo zlo premagalo tudi tokrat – spominjamo se in opominjamo

Ob svetovnem Dnevu spomina na žrtve holokavsta – slavnostna govornica, ministrica za pravosodje, dr. Dominika Švarc Pipan.

Ljubljana, Center urbane kulture Kino Šiška, 19. januar 2023 – »Tako zavoljo spoštovanja in spomina na tragične žrtve preteklih generacij, kot zavoljo dostojanstva in dobrobiti naše ter prihodnjih, je temeljna odgovornost vsakogar od nas, predvsem pa naše družbe kot celote in tudi države, ki to družbo usmerja in vodi, zlasti pa tistih na vodilnih in vplivnih družbenih ali političnih položajih, da si resnično in iskreno z vsemi močmi, vsak dan znova, na vseh področjih našega delovanja in življenja, prizadevamo k zajezitvi kulture sovraštva, ki lahko, kot nas kljub tisočkrat ponovljenemu »Nikoli več!« zgodovina žal uči vedno znova, privede do najhujšega nasilja in zla,« je opomnila slavnostna govornica na tokratni slovesnosti, dr. Dominika Švarc Pipan in tudi: »Spominjati se moramo tako žrtev, ki so izgubile svoje življenje. Preživelih, ki so prestali težko opisljivo trpljenje. In svojcev, ki so izgubili svoje najdražje. Holokavsta ne smemo nikoli pozabiti! Zaradi odgovornosti do prejšnjih in do prihodnjih generacij. In zlasti zaradi odgovornosti vsake generacije, da nikoli in nikdar ne dopusti ponovitve podobnega zla kjerkoli na svetu.« Kljub zaklinjanju k tem besedam skozi desetletja pa se ta »Nikoli več!«! vedno znova ponavlja, je spomnila tudi na vojno v Ukrajini in poudarila, da se je treba zavedati, da »sovraštvo in vojne, nasilje ne izbruhnejo sami od sebe. Da je vsako sistematično nasilje posledica daljšega zastrupljanja družbe s propagando, lažmi, lažnimi novicami, lažnimi in alternativnimi dejstvi in sovražnim, nespoštljivim govorom. Antisemitizem, nacionalistični šovinizem, neonacizem in drugi nasilni ekstremizmi kot škodljivi družbeni pojavi in sredstva politične manipulacije v Evropi, žal še niso izkoreninjeni. Nasprotno. Njihove črne sence se ponovno krepijo in naseljujejo v pore naše družbe, v pore našega časa.«

Kot je dejala, je izjemna čast, da je zbrane, zlasti preživele taboriščnike, lahko nagovorila ob tej priložnosti, ob obeležitvi svetovnega Dneva spomina na holokavst: »Obenem vas kot ministrica za pravosodje Republike Slovenije resnično nagovarjam z veliko ponižnostjo. Saj je vaša generacija za bratstvo, enakopravnost, solidarnost, medsebojno spoštovanje in svobodo vseh ljudi, vseh nas, zagotovilo tistim, ki smo danes tudi tukaj, da sploh lahko stojimo tukaj, se lahko pogovarjamo, živimo svoje življenje v svobodi, blagostanju in miru, govorimo svoj jezik in ustvarjamo svojo kulturo. Predvsem pa da ljubimo. In da smo to kar smo, ne da bi za to morali izgubiti svoje življenje.«

Omeniti ni pozabila tudi na zdesetkanje slovenskih Judov v holokavstu, ki je bilo tudi posledica sodelovanja lokalnih kolaborantov. Skoraj edina možnost za preživetje Judov je bil odhod v partizane, katere vojski je dala veliko priznanje: »Hkrati pa je odločen in ponosen upor te generacije nacističnemu in fašističnemu okupatorju ter njihovim lokalnim kolaborantom, skupaj z zavezniki izbojeval, omogočil in zagotovil svobodo, ki jo živimo danes. Tudi zato vsega tega trpljenja in žrtev, pa tudi odpora in neverjetnega poguma ne smemo nikoli pozabiti.«

Taboriščnicam in taboriščnicam se je še enkrat zahvalila in jim obljubila: »Vi ste zadnje preživele priče grozot holokavsta in zatorej naše učiteljice in učitelji. Vaša boleča, trpeča in travmatična izkušnja v času najhujšega organiziranega nasilja predstavlja zgodovinsko dediščino slovenske družbe, ki je ne smemo in ne bomo nikoli pozabili, ne smemo in ne bomo nikoli zmanjševali, relativizirali, posploševali, kakorkoli opravičevali, še najmanj pa zanikali. Ravno obratno. Nanjo moramo in bomo vedno opominjali in si bomo vedno prizadevali, da zlo nikoli ne bo prevladalo nad dobrim.« Ob tem je obljubila, da to lahko storijo tudi z ukrepi, ki jih lahko sprejmeta vlada in državni zbor Republike Slovenije, ki lahko in morajo pripomoči k zajezitvi kulture sovraštva, predvsem pa počasi spremeniti miselnost, ki do te razširjenosti kulture sovraštva sploh pripelje. Obljubila je, da ne bodo pozabili in da bodo delali v smeri, da se »Nikoli več!« dejansko uresniči. »In če je dobro uspelo premagati zlo večkrat v prejšnjem stoletju in že tolikokrat prej v zgodovini, ne smemo dvomiti, da dobro ne bo premagalo zla tudi tokrat,« pri čemer je izpostavila enega temeljnih pogojev zakaj zlo lahko triumfira in si izposodila misel Edmunda Burka: »Vse kar je potrebno za triumf zla je, da dobri ljudje ne storijo ničesar«.

Generalna skupščina Združenih narodov je svojem zasedanju, 1. novembra 2005 z resolucijo 60/7 za dan spomina na žrtve holokavsta izbrala obletnico osvoboditve zloglasnega nacističnega uničevalnega koncentracijskega taborišča Auschwitz – Birkenau. 27. januarja 1945 ga je osvobodila ruska Rdeča armada. Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta so potrdili leta 2005 in s tem dejanjem zavrnili vsakršno zanikanje holokavsta kot zgodovinskega dogodka, bodisi v celoti bodisi delno. V sprejeti resoluciji, ki se naslanja na Splošno deklaracijo človekovih pravic, je brez zadržkov obsodila vse oblike verske nestrpnosti, spodbujanja, nadlegovanja ali nasilja nad osebami ali skupnostmi, ki temeljijo na etničnem poreklu ali verskem prepričanju, kadar koli se pojavijo Dan spomina na holokavst ni le dan spomina na žrtve, temveč tudi na tiste, ki so holokavst preživeli.

Zbrane na slovesnosti je uvodoma pozdravil Marjan Križman, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije. Poudaril je nekaj ključnih stvari za katere se Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije zavzema: »Naš cilj je zdaj, ko je prišla nova vlada, ki ima posluh za to in seveda vsi trije, ki jo sestavljajo, želimo da se v šolski kurikulum nazaj vrnejo vsebine, ki so ves ta čas, od leta 90 pod vsemi vladami, in levimi in desnimi in srednjimi, bili počasi a vztrajno se je brisalo in brisalo, nazadnje celo dnevnik Ane Frank. Ne morete verjeti kakšen napad sem doživel od nekaterih profesorjev, ko sem jim rekel, da se mi zdi zavržno in nepojmljivo, da se odstrani tako pomembno delo kot je Dnevnik Ane Frank. Danes, če pogledate naš kurikulum iz katerega se otroci učijo, ne boste našli notri, ali pa bore malo vsebin, naj si bo narodnoosvobodilnega boja, naj si bo seveda tudi vsega drugega kar se je vmes dogajalo. Če bi danes vprašali otroke, ali pa dijake, koliko taborišč poznajo jaz mislim, da bi to bilo zelo zelo skromno.« in dodal, da se pri ZZB za vrednote NOB Slovenije zavzemajo tudi za zakon, ki bo preprečil sovražni govor, saj se je žal v prejšnjem mandatu vlade sovražni govor preko medijev razširil na vse državljane in ta se je preselil tudi v šole in v vse pore našega življenja.

Dodal je, da želijo preprečiti izbris spomina druge svetovne vojne, partizanskega boja, taboriščnikov in vsega drugega za kar so ljudje pretrpeli in nekateri tudi pustili svoje življenja: »in to je naša naloga in mi bomo na tej naši nalogi tudi vztrajali,« in pojasnil: »velikokrat se je govorilo tudi v prazno, ampak zdaj je pravi čas, da še enkrat povemo in da tisti, ki vladajo, da nas poslušajo in nam pomagajo postaviti stvari na svoje mesto«.

Spomnil je na nedavno preminulo Dano Valič, ki je v italijanski zaporih preživela zelo dolgo časa: »ko je prišla domov je prespala samo eno noč. Niso je prišli iskat Nemci, ne fašisti, ne nacisti, ne noben drugi hudič. Domobranci so jo prišli iskat, eno noč je prespala v svoji hiši, v svoji postelji in je že bila v transportu za taborišče.« Zato je poudaril: »Enačenje fašizma in narodnoosvobodilnega boja je pa tako zelo zavržno, da pravzaprav nimam niti besed, da bi to povedal. Zelo me žalosti, da se lotimo sprave samo zato, da bi bili všečni, da bi ugajali, ne pomislimo pa na tiste, ki so bili v drugi svetovni vojni udeleženci; s kom naj se moj oče spravi, s kom naj se jaz spravim vas sprašujem, s kom? Potem pa se lotimo seveda povojnih pobojev, lotimo se vsega tistega kar bi lahko spravilo partizanski boj ven iz konteksta in bi seveda kaj? Bi proglasili domobranstvo za narodno vojsko, ki je osvobodila koga, mene? Mojega očeta, mojo družino?« Zato je še enkrat poudaril: »Če bi ne partizani zmagali v drugi svetovni vojni bi jaz danes govoril italijansko, en kup mojih prijateljev, ki tu sedijo bi govorilo nemško, Marjan Šiftar, moj sodelavec, ki je s Prekmurja, bi pa govoril madžarsko. To bi bila naša usoda. Zato so take proslave za spomin in opomin. Jaz verjamem, da je lepo poslušat tudi lepe besede in leporečenje, vendar če si ne bomo nalili čistega vina, bomo kot narod bili ponovno tam kjer smo bili. Kajti narod, ki zanika, oziroma pozabi svojo zgodovino, se mu ta lahko kaj kmalu ponovi.«

Slovesnosti so se, poleg ministrice dr. Dominike Švarc Pipan, udeležili tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, bivši predsednik RS Borut Pahor, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marjan Križman, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja Janez Alič, predsedniki Taboriščnih odboro Ravensbrück Matjaž Špat, Rab-Gonars Herman Janež ml., ter predstavniki diplomatskega zbora in predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij.

Z besedo holokavst označujemo sistematični genocid predvsem Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Začel se je v letu 1941 in je trajal vse do leta 1945. Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov. Med vojno so nacisti ubili šest milijonov Judov, kar je takrat predstavljalo tretjino takrat živečega judovskega prebivalstva, skupaj s predstavniki številnih drugih manjšin, tako nazorskih kot ostalih. Po podatkih Spominskega muzeja na holokavst ZDA trenutno beležijo, da je bilo v času holokavsta ubitih do 17 milijonov ljudi.

V samo enem od koncentracijskih taborišč po vsej Evropi, v koncentracijskem taborišču Auschwitz, je v plinskih celicah ali v poskusih nacističnih znanstvenikov, izgubilo življenje skoraj 1,5 milijona ljudi, pretežno Judov, pa tudi veliko Slovanov in Romov, duševno in telesno prizadetih, pripadnikov različnih verskih ločin, homoseksualnih oseb in političnih zapornikov.

Holokavst je zahteval tudi številne žrtve med Slovenci, ki so bili iz kakršnegakoli razloga internirani v nacistična koncentracijska taborišča in slovenskimi Judi, še zlasti v Prekmurju, kjer jih je v predvojnem obdobju živelo največ. Skupno je bilo iz Slovenije v koncentracijska taborišča, kot so Ravensbrück, Auschwitz, Mauthausen, pa tudi v posamezna delovna taborišča, prepeljanih okrog 63.000 ljudi, preko 12.000 pa so jih zločinci s svojim ravnanjem pomorili. V Auschwitzu je umrlo 1331 Slovenk in Slovencev.

Elza Kumar, preživela taboriščnica

Beseda organizatorjev: Spominjati se holokavsta zahteva pogum: odkrito se soočiti s prikazom tega zla brez milosti, trpeti zaradi neutolažljive žalosti otrok in staršev, občutiti praznino in izgubo, brati nedoumljiva pričevanja o izprijenem in zlobnem človeškem umu, zavleči se v senco dvoma, ki jo poskuša holokavst vreči na moralo vseh ljudi in narodov. Da bi izgubljena življenja milijonov imela trajno vrednost, se moramo spominjati in ostati budni. Takrat lahko pepel in neoznačeni grobovi teh žrtev postanejo posvečena tla, iz katerih bo raslo človeško upanje, strpnost in moralna hrabrost. Nihče nima pravice zanikati, da se je holokavst zgodil in nihče nima pravice odrekati spoštljivega spomina na milijone žrtev. Žive priče genocida odhajajo, zato je treba slediti njihovim besedam, da si je treba za večno zapomniti žrtve in nikoli pozabiti morilcev. To nam vedno znova sporočajo tisti, ki so preživeli preganjanje, mučenje, psihično in fizično poniževanje, tisti, ki so izkusili pohode smrti, deportacije in preiskave, ki so preživeli koncentracijska in uničevalna taborišča, katerih pošastna imena so zapisana s krvjo umorjenih Judov, Romov, Slovanov in drugih ljudi, ki so morali umreti samo zato, ker so bili drugačni. Zato si še kako zaslužijo globok poklon in trajni spomin.

Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije pripravila scenarista dr. Mojca Poredoš in Iztok Pipan, kulturni program pa so sooblikovali pevka Ditka s spremljevalcem Gorazdom Čepinom, Kvartet klarinetov Glasbene šole Franca Šturma, mentor Tomaž Kolar, ki je nastopil s zasedbi: Tilen Porenta, Mia Vrabič, Brina Kolar in Andraž Kastele, plesalka Urša Jaklič z Baletne šole Stevens v koreografiji Nene Stevens, Domen Valič, Dane Jemc in Karlo Jemc, Lina Potočki Vozny, Anica Horvat, program pa je povezoval Urban Pipan.