Spoštovani predsednik Borut Pahor!

Dobila sem povabilo, da se udeležim uglednih svečanosti ob pokopu posmrtnih ostankov trupel iz Hude jame. Pojasnila vam bom, kaj me zadržuje, da se dogodka ne bom udeležila. Moralna načela so mi privzgojili mati Primorka, vzgoja na klasični gimnaziji in predvsem vrednote, ki so v 2. svetovni vojni vodile Slovence in Slovenke v boj proti tujemu in njim udinjanim se domačim izdajalcem. Zvestoba pridobljenim moralnim načelom in izoblikovanemu nazoru pri mojih 95-letih so vplivali, da sem se trudoma dokopala do spoznanja, da je največ, kar lahko dosežem pri sebi v odnosu do potomcev nekdanjih domobrancev in njihovih današnjih somišljenikov, le tolerantno sožitje v skupni državi, čeprav se še danes nadaljujejo njihova prizadevanja potvarjanja zgodovine in se stopnjuje njihovo sovraštvo do partizanov in drugače mislečih.

Sprava, o kateri se toliko razpravlja, bi bila možna le ob priznanju domobrancev o njihovi zablodi in obžalovanju nesreče, ki so jo povzročili domovini. Izražanje ljubezni do sovražnikov je možno le na papirju in je pravzaprav grdo licemerstvo.

Prisotnost pri pokopu mi tudi brani pietetni obzir do žrtev, ki jih je utrpela naša družina in ki so jih brezdušno zagrebli. V vojni sem izgubila moža, športnika in pravnika, Cveta Močnika – Florijana; svaka komponista Francija Šturma; dva mlada Solkanca Milojko Štrukelj, narodno heroino, in učitelja Miloša Gomiščka, ki ga Nemci niso dovolili dva tedna pokopati. Oba sta bila otroka mojih dveh sestričen, dveh sester. Ne morem pozabiti smrti bratranca Pavla Stritarja, ki so mu nacisti v koncentracijskem taborišču odsekali glavo.

Cerkvenih obredov se ne udeležujem, ker ne želim imeti opravka s skrajno arogantno Rimskokatoliško cerkvijo, ki jo vodita pohlep po kopičenju bogastva in prevzemanja oblasti, čeprav je določena in naj bi bila uveljavljena razmejitev med cerkvijo in državo.

Upam, da boste razumeli moj odnos do predlagane udeležbe pri pokopu ustašev in esesovcev in drugih okupatorjevih sodelavcev, ki niso predali orožja ob koncu vojne in so končali v Hudi jami. Jaz pa razumem, da današnja generacija ne zmore podoživljati trpljenja, ki so ga domači in tuji sovražniki povzročili v 2. svetovni vojni, in da ne more razumeti, da se tega trpljenja ne da pozabiti.

S spoštovanjem,

Zora Konjajev, Ljubljana

Ljubljana, 22. oktobra 2016