Že dalj časa je bilo jasno, da sile osi izgubljajo vojno, sploh pa po prvem zavezniškem bombardiranju Rima 19. julija 1943. Hkrati so se v Italiji krepile sile, ki so želele, da se Italija loči od Hitlerjeve nacistične Nemčije. Številni visoki italijanski politiki, med njimi Mussolinijev član fašistične stranke in vojske maršal Pietro Badoglio, so kralju svetovali zamenjavo Mussolinija na položaju dučeja. Zaroti se je pridružil celo Mussolinijev zet, zunanji minister Galeazzo Ciano. Cilj zarotnikov je bil povrniti moč italijanskemu kralju. Tako se je prvič po letu 1939 spet sestalo najvišje telo stranke, veliki fašistični svet. 24. julija 1943 je devetnajst od 28 navzočih članov sveta glasovalo za nezaupnico Mussoliniju in za vnovično vzpostavitev vseh državnih funkcij, ki pripadajo kroni, velikemu svetu, vladi, parlamentu, korporacijam pa povrniti naloge in odgovornosti, ustanovljene z zakoni in ustavo. Kralju naj bi s tem med drugim povrnili poveljstvo nad vsemi vojaškimi silami.

Mussolini je odločitev velikega sveta prenesel kralju Viktorju Emanuelu III., ki ga je takoj razrešil vseh dolžnosti, karabinjerjem pa zapovedal, da Mussolinija aretirajo. Odpeljali so ga na goro Gran Sasso. Kralj je za novega predsednika vlade imenoval Pietra Badoglia, ki je nato ministrske funkcije zaupal vojaškim poveljnikom. Strmoglavljenje fašizma je bilo po mnenju zgodovinarjev dejansko državni udar.

Državni udar je v resnici bil, ni pa strmoglavil fašizma, ki se je v novih okoliščinah prav tako zelo dobro znašel. Italijanski fašizem ni nikoli plačal za barbarstvo ter zverinsko mučenje in pobijanje Slovencev. Prav nasprotno, danes barbarstvo pripisuje Titu in partizanom, ki da so množični morilci, ki naj bi v fojbo na Bazovici zmetali na tisoče Italijanov smo zato, ker so bili Italijani. Da so to laži, dokazuje dokumentacija o bazoviški fojbi, ki so jo leta 1945 raziskali anglo-ameriški zavezniki. Če bo svet dopustil, bodo v prihodnjih desetih letih Italijani večje žrtve totalitarizmov, kot pa so bili Judje, Slovani, Romi in vsi narodi skupaj. Seveda naj bi bili žrtve »strašnega« Tita. O Hitlerju ali Mussoliniju kljub stotisočerim žrtvam pa niti besede.

Leta 2020 smo v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije podprli vrnitev narodnega doma Slovencem v Trstu, ki je prišel v roke slovenske manjšine. Bili pa smo zgroženi nad tem, da se je predsednik Borut Pahor poklonil bazoviški fojbi. Takrat smo Pahorja pozivali, naj se tej nameri odpove, sicer se bomo mi odrekli njemu. To pomeni, da se bomo opravičili, da so nas Italijani napadli. V tržaškem občinskem svetu je bil sprejet odlok, da 12. junij postane praznik, ko so partizani zapustili Trst. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor pa je tržaškega župana Roberta Dipiazzo nagradil s srebrnim redom za zasluge za prispevek k poglabljanju slovensko-italijanskega sodelovanja in za podporo slovenski manjšini v Italiji z vrnitvijo Narodnega doma v Trstu ter pri pripravi slovesnosti na Bazovici.

Od tod dalje je bilo Italijanom vse jasno. Pahor jim je s poklonom ob fojbi prinesel nepričakovano darilo njihovi zgodovinski resnici, da so partizani izvedli genocid nad Italijani samo zato, ker so bili Italijani. Tako je uspelo takratnemu predsedniku Borutu Pahorju dokazati, da smo Slovenci sami sebi najbolj nevarni. Ministrska predsednica Italijanske republike Giorgia Meloni je izjavila, »da je bil Mussolini dober politik, celo najboljši zadnjih petdesetih let, vse, kar je naredil, je naredil za Italijo«.

In kaj se je potemtakem zgodilo 25. julija 1943 na velikem svetu fašistične stranke, ko naj bi padel fašizem? Nič, le v novi preobleki se prikazuje in utrjuje svojo oblast. Koliko mu ob tem z molkom pomagajo naši politiki, pa je stvar globokega premisleka.

 

Marijan Križman,
predsednik ZZB NOB Slovenije