Rane še danes niso zaceljene
Spominska slovesnost ob 74. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Slavnostni govornik – predsednik Vlade Republike Slovenije, Marjan Šarec
Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 8. junij 2019 – »Slovenija je v svoji zgodovini dala veliko življenj. Veliko je bilo tragedij, veliko uničenih otroštev, veliko razbitih družin in rane še danes niso zaceljene,« je uvodoma poudaril letošnji slavnostni govornik na slovesnosti, predsednik Vlade Republike Slovenije, Marjan Šarec. Spomnil je, da je v času, ko je nacistična Nemčija v tridesetih pričela svoj krvavi pohod nad druge narode prevladovalo podobno razmišljanje kot ponekod še danes in tisti, ki so razmišljali drugače niso odreagirali dovolj hitri: »Bila je ideologija, ki ni priznavala drugih narodov, pa tudi v svojih narodih iztrebila tiste, ki so si drznili misliti drugače. Tudi tega ne pozabimo. Ko govorimo o Nemčiji, ko govorimo o Italiji, ko govorimo o Madžarskih in drugih narodih, ne posplošujmo. Niso bili vsi enaki. Samo žal so tisti, ki so mislili drugače bili preveč kulturni, preveč miroljubni in premalo agresivni, da bi se lahko uprli norim idejam, ki so jih takrat preplavile. Tudi v teh državah je bil odpor in zato smo danes še toliko bolj veseli, da imamo goste iz vseh teh držav. Kajti niso narodi krivi, kriva je politika, ki ne ve kako bi rešila probleme in se potem zateka v nacionalizme in zatiranje drugih narodov. Žal se tudi danes spet pojavljajo razno razne provokacije. In ko sem včeraj odgovoril na eno izmed takih provokacij sem doživel kritiko, da ni treba odgovarjat na prav vsako provokacijo. Ja, tako so mislili v tridesetih letih. Ko so se zbudili in začeli odgovarjat na provokacije je bilo že prepozno,« je spomnil na odzive na njegovo obsodbo objave zemljevida ‘velike Madžarske’ vlade Viktorja Orbana.
Poudaril je, da je boljša prva zamera kot zadnja, saj do najbolj resnih konfliktov pride, če se ne odzivaš in ne komuniciraš v smeri reševanja nesporazumov: »Žal imamo tudi v slovenski politiki spet cagavce, mečkače ali celo tiste, ki bi raje hvalili drugega, samo da bo naši vladi slabo in to se mora nehati. Kajti čas je, da se sodelavci v službah prenehajo prepirati zaradi politike, čas je da se družine prenehajo prepirati zaradi politike in čas je, da začnemo sodelovati. Svojo voljo izrazimo vedno na volitvah, nikoli pa ne pustimo, da če nismo za tega ali onega, ne moremo sodelovat s sosedom, ne moremo sodelovati s sodelavcem ali da se celo sorodstvo spre. Politika tega ni nikoli vredna.«
Strinja se, da je prepiranje politikov žal neizogibno, a vendarle je mnenja, da je čas, da se poenotijo in začnejo delovati državotvorno: »Slovenska politika, zlasti zunanja politika mora postati enotna in mora delovati enotno, potem tudi ne bo več zemljevidov, ne bo več pozivov k popisom prebivalstva in ne bo več teženj k vrnitvi v neke stare, zdavnaj pozabljene čase, ki se jih spominjamo danes. Tisti, ki so tukaj gradili tunel, tisti ki niso bili ljudje, ampak številke ali celo manj kot živali, tisti nam bodo hvaležni in tistim smo odgovorni, čeprav jih ni več med nami. Če pa ne bomo ravnali tako, potem pa nismo vredni da sedimo tukaj in jih nismo vredni in tudi nismo vredni, da imamo svojo državo. Ampak verjamem, da smo tega vredni in vedno bomo tega vredni, ker smo Slovenke in Slovenci. Radi imamo sosede, smo domoljubi in želimo živeti v Evropi brez notranjih meja.«
Goste je pozdravil gostitelj, župan Občine Tržič, mag. Borut Sajovic, ki je med drugim dejal, da ga večkrat vprašajo do kdaj bodo imeli slovesnosti v spomin na dogodke v taborišču Ljubelj: »Moj odgovor, tudi vam, ki ste danes tukaj je jasen – dokler bo treba. Da se ve in ohrani kdo je bil zaprt za bodečo žico, kdo je bos kopal pozimi tunel in kdo je bil na drugi strani, toplo oblečen, s psi, nahranjen in še kaj. Kadar gre za zgodbo, da se naj nikdar in nikoli več ne ponovi, je ta spomin treba ohranjat,« je še dodal in spomnil, da mnogi pri zgodovini sedijo na ušesih. »Ste kdaj mislili, spoštovane in spoštovani, da se nam bo zgodila Srebrenica toliko desetletij po drugi svetovni vojni,« je še vprašal zbrane in spomnil na postavljanje novih ograj v Evropi in risanje zemljevidov do kam naj bi bila velika Ogrska oziroma Madžarska.
Pozdravne besede spomina in opomina je gostom namenila članica mednarodnega komiteja Mauthausen in članico slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen, dr. Monika Kokalj Kočevar. Spomnila je, da je v taborišču Mauthausen in njegovih podružnicah trpelo in umiralo več kot dvesto tisoč ljudi, med njimi je bilo več kot štiritisoč Slovencev in skoraj tisočosemsto Slovencev je v Mautahausnu tudi izgubilo življenje. Letošnja slovesnost ob štiriinsedemdeseti obletnici osvoboditve taborišča Mauthausen je potekala pod geslom – Nikoli več številka, vedno le človek: »Spomnili smo se na uničenje človeškega dostojanstva, individualnosti in osebnosti, ko so gole številke zamenjale osebna imena,« in ob koncu nagovora dodala: »Nekdanji taboriščniki so iz Mauthausna ponesli v svet prisego in sporočilo: Na varnih tleh mednarodne skupnosti želimo padlim za svobodo postaviti najlepši spomenik – svet svobodnih ljudi. Zato tudi jaz v tej zavezi ponavljam: nikoli več vojne, nikoli več številka.«
Udeležence je nagovoril tudi Claude Simon, predsednik društva Amicale nationale de Mauthausen et ses komandos. Zahvalil se je solidarnosti prebivalcev Tržiča in okolice, saj so bili zaporniki mnenja, da večina brez njihove podpore trpljenja v taborišču Ljubelj ne bi preživela: »Danes, kot že zadnjih štiriinsedemdeset let, društvo Amicale de Mauthausen, ki združuje zadnje preživele tega obdobja, obuja spomin na odločni in bratski odpor, ki ga skupaj častimo. Opominja na nasilje pogojev zapora in dela v dveh taboriščih SS-a na obeh straneh te gore. Poklanja se spominu mrtvih in preživelih, ki jih je to travmatično obdobje zaznamovalo za vse življenje. Naj ostanejo v naši zavesti ljudje, ki nosijo vsak svoje ime, tudi po smrti.« Poudaril je, da je fašističen režim s svojimi zločini dal tudi nekaj lekcij, ki bi jih danes morali poznati: »Utemeljene narodne pravice, dejavnik civilizacije, se lahko izobličijo v nacionalistično divjanje; Fašisti priznavajo le surovo moč, zato jih je treba čim prej razorožiti; Vsaka slabost demokracije postane orožje njenih sovražnikov.« in dodal, da Amicale de Mauthausen brez notranjepolitičnega vpletanja držav neprestano opominja na lekcije, zapuščino preživelih v imenu tovarišev, ki so preminuli za svobodo sveta:« Ne pristajamo na ponovni vzpon praks, govorov in organizacij dediščine nacizma in fašizma v Evropi in drugje. Zavračamo perspektivo Evrope, ki barikadira svoje meje, si zatiska oči pred vojnami, pregnanstvom in masakri in zavrača svoj del odgovornosti.«
Med vidnejšimi gosti, ki so pred slovesnostjo pred spomenikom Obtožujem – J’accuse v spomin na žrtve nacističnega nasilja položili vence, so bili, poleg predsednika Vlade Republike Slovenije Marjana Šarca, župana Občine Tržič Boruta Sajovica, članice mednarodnega komiteja Mauthausen in članice slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen, dr. Monike Kokalj Kočevar in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije Tita Turnška, še minister za obrambo Karel Erjavec, podpredsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije Franc Križanič in Marjan Križman, Vlasta Nussdorfer iz kabineta predsednika republike Boruta Pahorja, častni meščan Občine Tržič Tine Tomazin ter predstavniki diplomacije.
Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič, pripravila scenarista Mojca Poredoš in Iztok Pipan. Sooblikovali so jo praporščaki, nastopajoči iz Občine Tržič, učenci iz Osnovne šole Križe, godalni kvartet Glasbene šole Tržič, operni pevec Tone Habjan ob spremljavi Daneta Jemca na trobenti in Nejca Jemca na harmoniki, Orkester Slovenske vojske in recitatorka Lina Potočki Vozny.
Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, ena od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, je nemški rajh postavil za graditev več kot tisoč petsto kilometrov dolgega ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih tristotrideset internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami. Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov.
Zaradi nepopolne evidence transportov zapornikov, natančnega števila nternirancev ne poznamo, sklepajo pa, da je bilo v obeh taboriščih Ljubelj jug in Ljubelj sever zaprtih okoli tisoč osemsto internirancev.
Delali so v vseh vremenskih pogojih, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so bili trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju.
Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili. V spomin in opomin na vse grozote, ki so se med drugo svetovno vojno zgodile na tem območju, ob robu parka stoji spominska arena z okostnjakom s srcem v sredni in napisom OBTOŽUJEM – J’ACCUSE.
Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena in obsega spominski park, v katerem so ostanki taboriščnih barak, drugih poslopij, krematorija in spominske sobe s stalno razstavo.
In kot je še dejal Claude Simon: »Naučimo se torej udomačiti svoje meje, v njih dihati zrak daljav, izmenjavati in deliti svoje dobrine, a tudi svoje zgodbe, sanje in dvome: taka je bila solidarnost v taboriščih v času brezumja, groze in bodečih žic. Še vedno moramo podreti mnogo bodečih žic, orazumiti mnogo bitij. Svet svobodnega človeka ostaja neizpolnjena obljuba in krhek.«
Nataša Predalič, tvm
Foto: Iztok Pipan, tvm
