Uporniški Radio Kričač je iz ilegale v okupirani Ljubljani poslal – oddal 50 oddaj.

Vsaka oddaja se je začela s tiktanjem ure in slovensko himno »Naprej zastave slave«. Prvič se je to zgodilo 17. novembra 1941 zvečer, prav v času, ko je bila uvedena policijska ura. Prva oddaja je šla v eter iz stanovanja pri Milanu Osredkarju na Vilharjevi cesti 2. Tiktakanje ure je pomenilo: »Naš čas prihaja«. V zgodovinskih dokumentih so zapisane tudi besede legendarnega bralca na Radiu »Kričač« dr. Milana Osredkarja: »Po himni sem vedno rekel: Slovenci poslušajte! Govori OF! In to sem ponovil vsaj še dvakrat.« Na koncu vsake oddaje pa so povedali tudi kdaj se bodo spet oglasili. Vse oddaje so potekale zvečer, razen zadnje, ki se je zgodila v nedeljo, 5. aprila 1942 popoldan, ko je stopila v veljavo okupatorjeva uredba, da morajo prav vsi lastniki radijskih sprejemnikov le te oddati in s streh odstraniti tudi antene. Ta zadnja oddaja je potekala iz stanovanja Tončke in Gabrijela Furlana na Cigaletovi ulici 5.

Radio Kričač je bil svojevrsten fenomen, ne samo pri nas, ampak v okupirani Evropi. Z vsebino svojih oddaj je bolj kljuboval okuaptorju kot pa informiral in tako dokazoval, da okupator kljub svoji premoči ne more obvladovati prebivalstva. V svojih oddajah so sodelavci Kričača dvigovali moralo, spodbujali ljudi k razmisleku in dejanjem upora, vlivali pogum in željo po boju, kar vse je bila tudi srčika vseh sporočil izvršnega odbora OF. Zanikali so tudi vse vznemirljive in siceršnje novice, ki so jih trosili tuji in domači sovražniki.

7.februarja 1942, na predvečer Prešernove smrti, so pripravili eno urno kulturno oddajo z govorom Prežihovega Voranca, recitacijami in glasbo. Oddajali so iz stanovanja v Stari Ljubljani, v hiši na naslovu Reber 7. Oddajo so končali s »Hej Slovani«. V virih zasledimo, da je bil to prvi kulturno umetniški program v okupirani Evropi med 2. svetovno vojno.

Italijani so oddajnik Kričača iskali z najbolj sodobnimi aparaturami – goniometri, a zaman. Kričača niso nikoli odkrili. Velja poudariti, da je bila zato zaslužna tudi tehnična skupina, ki je takrat delala na Radiu Ljubljana, ki je bil sicer v rokah italijanskih oblasti. Pa vendar so zaposleni uspeli s svojo pripadnostjo uporu slovenskega naroda vsa prizadevanja okupatorja, da bi odkrili Kričača, speljati na napačno sled. Zgodilo se je tudi to, da je oddajnik ostal v blokiranem delu mesta pri Osredkarju na Vilharjevi 2. Isti večer pa bi morala biti tudi oddaja. Miloš Brelih, ki je delal na Radiu Ljubljana je vzel službeni reportažni avtomobil, ki je imel na obeh straneh napis EIAR (Ente Italiano audizioni radiofoniche) in italijanski grb. Z njim je mimo vseh italijanskih straž in blokad srečno prišel v Osredkarjevo hišo, vzel aparaturo in se po isti poti vrnil mimo italijanskih vojakov ter oddajnik pripeljal na Slomškovo ulico 16, kjer je bila še isti večer oddaja pri Samu Brajerju.

Kratkemu sporočilu o 80. obletnici začetka delovanja Radia Kričač in njegovem fenomenu – pomenu v okupirani Evropi dodajamo še število oddaj po mesecih in pa lokacije z naslovi stanovanj od koder se je Radio Kričač oglašal, ki smo jih našli v knjigi »KRIČAČ«, avtorice: SONJE REISP, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Zbirka Zgodovina Slovencev 1918 – 1945 2. knjiga

Glede na že znano frekvenco lahko sklepamo, da je bilo število oddaj naslednje:

November 1941: Oddaje so bile trikrat na teden in ker je Radio OF začel oddajati 17. novembra je bilo v tem mesecu 6 oddaj.

December 1941: Do 20. 12. je bilo 9 oddaj, po tem datumu pa še 3. Torej skupaj 12 oddaj.

Januar 1942: Do 26. 1 jih je bilo 5, v zadnjem tednu pa še 3. Skupaj 8 oddaj.

Februar 1942: Ves mesec je Radio OF oddajal 3 krat tedensko, skupaj 12 oddaj.

Marec 1942: Do 26. marca je bilo 11 oddaj.

April 1942: 1 oddaja.

Lokacije oddaj: po podatkih je bilo skupaj s poskusnimi oddajami 23 lokacij v Ljubljani.

– Poskusne oddaje s štetjem so bile na Postojnski ulici 66 pri dr. Borutu Furlanu + ena govorna oddaja. Furlan že 21. 11. aretiran.

– Poskusna oddaja s štetjem je bila tudi v stavbi kopališča Ilirija pri hišniku Francu Bravherju.

– 1. oddaja je bila pri Milanu Osredkarju na Vilharjevi cesti 2 in sicer 17. 11. 1941.

– Kričač se je oglasil tudi iz stanovanja Ane Rutar Za gradom 1.

 

– Oddajnik so med oddajami shranili v Narodnem muzeju, v Drami in v Kinu Matica pri Branku Hartnerju.

– Selili so se še na Staničevo 18 k Marija Kavčič, pa v Kamniško ulico 46, kjer so bile 2 – 3 odaje pri Rozaliji Miklošič, na Valjavčevi ulici 20 pri Ireni Dolenc so oddajnik skrili v okroglo votlo nogo mize.

– Pri ing. Ostoju Staretu na Parmovi 41, danes Parmova 49 je bila samo 1 oddaja. Slaba izolacija je bila vzrok, da je bila že naslednji dan po oddaji hišna preiskava.

– Oddaje so bile še na Novem trgu 2 pri Tereziji Dular, Na cesti v Rožno dolino 24 pri krojaču Alojzu Pavlinu so bile 3 – 4 oddaje, na Aleksandrovi cesti, danes Cankarjevi cesti 3 pri Jožetu Rojini, ki je imel konfekcijsko trgovino pa je bila samo 1 oddaja.

– V Stari Ljubljani, na Reberi 7, pri Doretu in Hedi Matul, so bile najmanj 2 – 3 oddaje, tudi znamenita Prešernova oddaja 7. februarja 1942.

– Na Bleiweisovi cesti 50, danes Prešernovi 38, pri Tončki Trstenjak sta bili – 2 oddaji, prav tako je bilo več oddaj za Bežigradom 13 pri Poldki Arhar in na Ilirski ulici 14, danes 16, pri Mari Šiška, poročeni Petrič.

– Štrekljeva ulica 6 pri Kati Jamnik je bila rezerva za bratovo lokacijo na Idrijski 4 pri ing. Cirilu Prohinarju, ki je bila preblizu Tržaške ceste in še v času intenzivnega iskanja Italijanov.

– Maistrova 6 pri Ani Zalokar in Jegličeva cesta 25, danes Njegoševa 23, pri Karlu Zabukovcu sta bili naslednji postaji oddajanja Radia Kričač.

– Julij Šemrl z Gubčeve ulice 18 je na podstrešju pripravil poseben studio iz debelih desk 170 cm dolg in 90 cm širok lesen zaboj, da bi bila čimboljša izolacija.

– K Cirilu Brajerju na Slomškovo 16 pa je oddajnik v času intenzivnih italijanskih blokad posameznih mestnih predelov pripelja Miloš Brelih kar z službenim reportažnim avtomobilom z napisom EIAR in italijanskim grbom.

– Pri Ivu Butinarju na Šibeniški 10 so prvič uporabili anteno »windov«, anteno za 48m valovne dolžine.

– Cigaletova ulica 5 pri Tončki in Gabrijelu Furlan je bila priča večim oddajam Radia Kričač, tudi zadnje, v nedeljo, 5. aprila 1942. popoldan.

 

Pripravila:
Meta Verbič
Podpredsednica MO ZZB NOB Ljubljana