»Da bi glas spomina preglasil šepet pozabe«
Slovesnost ob Dnevu spomina na žrtve holokavsta. Slavnostni govornik pisatelj in kolumnist Goran Vojnović.
Ljubljana, Center urbane kulture Šiška, 28.01.2018 – Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije se z vsakoletno slovesnostjo v Centru urbane kulture v Šiški pokloni žrtvam nacizma in fašizma, ki so bile ujete v koncentracijskih taboriščih zločinskih režimov, posebej pa slovenskim taboriščnicam in taboriščnikom, ukradenim otrokom in pregnancem.
Slovesnosti so se med več kot 300 prisotnimi udeležili tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije dr. Tit Turnšek in varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.
Pozdravni nagovor je imel Jani Alič, predsednik koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki je spomnil na umrle Slovence v italijanskih, nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih taboriščih, največ, več kot štiri tisoč, v tržaški Rižarni. Da njihovi svojci verjetno nikoli ne bodo izvedeli kje so bili pokopani je poudaril in ne bodo dobili spomenika z imenom in priimkom, tako kot ne številni neznani partizani, ki ležijo po skupnih grobnicah ali so še vedno pogrešani. »Zato pa bomo odkopali in postavili spomenike vsem kolaborantom, črni roki, beli gardi. Za to bodo poskrbele kar državne inštitucije,« je še grenko dodal. Člani koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja so lansko leto obiskali trinajst taborišč po Evropi in se poklonili tam umrlim Slovencem in s trenutkom tišine so se zbrani na tokratni slovesnosti spomnili nanje.
Nacistična Nemčija si je v obdobju druge svetovne vojne zadala strahoten cilj – »dokončne rešitve«, Entlösung. Želeli so popolnoma iztrebiti evropske Jude. S stradanjem, prisilnim delom, zaplinjenjem in sežigom. Koncentracijska in uničevalna taborišča so bila posejana po celi Evropi. V največjem, poljskem Auschwitzu, je umrlo več kot milijon ljudi. V taboriščih je med drugo svetovno vojno trpelo preko šestdesetisoč ljudi iz Slovenije, več kot dvanajstisoč pa se jih zaradi pobojev ali pa kot posledice mučenja in bolezni nikoli ni vrnilo v svoje domove. Med leti 1933 in 1945 so nacisti ubili šest milijonov Judov in milijone drugih, »manj vrednih« ljudi; Romov, Sintov, Slovanov, političnih nesomišljenikov, homoseksualcev, telesno in duševno prizadetih…
Glas spomina mora preglasiti šepet pozabe, šepet o žrtvah holokavsta ne sme potihniti, »da ne bi potihnila bolečina, da ne bi potihnila osuplost, da ne bi potihnila groza. Ko se spomnimo holokavsta, se spomnimo šest milijonov pomorjenih Judov, spomnimo se koncentracijskih taborišč in plinskih celic, spomnimo se brezštevilnih pogromov po vzhodni Evropi, spomnimo se trakov z Davidovo zvezd na rokah ljudi, spomnimo se zaseženih hiš, zaseženih tovarn, spomnimo se brezštevilnih zaseženih življenj. In spomnimo se tudi glasu, ki pravi Nikoli več. Ta glas odzvanja v nas. Nikoli več. Nikoli več. Nikoli več. In zdaj, triinsedemdeset let po koncu vojne, se sprašujemo čigav glas je to. Kdo vse danes izgovarja Nikoli več?«, se je spraševal tokratni slavnostni govornik Goran Vojnović. In naštel kar nekaj narodov, ki bi lahko izgovorili to pomenljivo, a bržkone razvrednoteno besedno zvezo. Nikoli več. Armenci že večkrat, pa Romi pri katerih ta besedna zveza razkrije ves svoj nesmisel, saj »Nikoli več v svetu, v katerem se množična pobijanja in preganjanja nikoli, niti za en kratek hip zares ustavila, izraža le lažno upanje. Lažno upanje, da bomo nekoč živeli v miru, da bomo spoštovali drugega, kakor spoštujemo sebe,« je še dodal Vojnović.
1. novembra 2005 je Generalna skupščina OZN sprejela resolucijo s katero je 27. januar, to je na dan, ko je bilo leta 1945 osvobojeno največje koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, razglasila kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Aprila 2015 je Evropski parlament, sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne, z resolucijo prepoznal kot zgodovinsko dejstvo tudi genocid nad Romi. Evropski poslanci in poslanke so pozvali naj se 2. avgust razglasi za dan spomina nad Romi – dan spomina na porajmos.
Da nas »beseda spomin zavaja,« je dejal Vojnović: »In ne le zato, ker nobena vojna ne mine ali ker šest milijonov umorjenih pripadnikov enega samega naroda ne more ponikniti v preteklost, temveč mora biti del sedanjosti, četudi desetletja oddaljene sedanjosti, temveč zato, ker se ni po letu 1945 nič zares končalo, ker se ni nič v nas prelomilo, ker se ni nič spremenilo. Vojne so se nadaljevale in začenjale so se nove, maščevanja zmagovalcev so bila neusmiljena, povojne diktature so v svoji krutosti presegale ena drugo, antifašisti so se preobražali v fašiste in tudi sami odpirali taborišča smrti, v njih brez milosti obračunavali s političnimi nasprotniki, pa tudi s celotnimi narodi. Od konca druge svetovne vojne se triinsedemdeset let en za drugim po vsem svetu vrstijo pogromi in genocidi. Celo demokratične, zahodne države, ki so danes sicer upravičeno ponosne na triinsedemdeset let zahodnega miru, so v imenu tega miru nekaznovano sejale smrt po vsem svetu. Mi pa smo kljub temu leto za letom izgovarjali Nikoli več. Nikoli več, smo govorili, dokler nismo zgodovine ponovili, še malce bolj krvavo, še malce bolj bratomorno. Tudi v Srebrenici bi danes lahko odmevalo Nikoli več, a danes predobro vemo, kako prazno bi to zvenelo. Danes vemo, ali se nam vsaj dozdeva, da vemo, kaj se ta trenutek, ko mi tu izgovarjamo Nikoli več, dogaja v Siriji, v Jemnu, v Iraku, v Afganistanu, v Burmi, v Sudanu, v Kongu.
Goran Vojnović je v čustvenem nagovoru poudaril, da se leta 2018 holokavsta ne bi smeli samo spominjati, temveč predvsem zavedati. Zavedati dejstva, da je človeška zgodovina tudi zgodovina nečloveškega, zverinskega v človeku. In da »holokavst ni le kratko, temno obdobje v katerem je človek prenehal biti človek, temveč je ta tema v človeku odkar človek je.« In še, da se je potrebno zavedati, da »nacizem in fašizem nista le neslavni poglavji človeške zgodovine, marveč ju v različnih pojavnih oblikah in z različnimi imeni najdemo posejane po zgodovini od pamtiveka do danes.« Spomnil je, da je zgodovina izmuzljiva in je vsak zmagovalec v vojni, vedno tudi izgubil v miru, saj se boj ni nikoli prenehal. »Mir je le privid, saj še danes nadaljujemo z bojem, saj si blagostanja, ki smo si ga skozi desetletja mukoma izborili, , nekaj v vojni, nekaj v miru, ne želimo deliti z drugimi. Zato ni miru oziroma je naš mir le privid. Naš mir je le zatišje, v zatišju pa se porajajo strahovi, iz strahov rastejo tiha sovraštva, ki s časom postajajo vse bolj glasna, vse bolj grozeča.«
Velik črni madež, ki zaznamuje strahotne namene holokavsta je zarisan tudi na slovenskem ozemlju. V obdobju od konca aprila 1944 do jeseni istega leta so v uničevalna taborišča odpeljali in ubili skoraj dvaindevetdeset odstotkov predvojnih Judov, večino iz Prekmurja, kjer jih je vojno preživela zgolj peščica (pred vojno je soboška židovska skupnost predstavljala eno največjih židovskih občin na območju tedanje Jugoslavije, a si potem ni nikdar več opomogla), žrtve holokavsta pa so bili tudi Judje iz Tržaške pokrajine, Gorice in Ljubljane.
»Opomnimo se, da smo si nekoč rekli Nikoli več in da smo se izneverili sami sebi. Opomnimo se, da so bili ljudje, ki so zagrešili največja grozodejstva v zgodovini, ljudje prav takšni, kakršni smo mi. Opomnimo se, da je vsak izmed nas le človek in da je človek sposoben vsega. Tudi holokavsta. Spomnimo se in opomnimo«, je še zaključil Vojnović.
Prireditev je bila pripravljena v produkciji Televizije Medvode, scenarij prireditve sta napisala Mojca Poredoš in Iztok Pipan, povezovala sta jo Mojca Poredoš in Matej Ulčar, v kulturnem programu pa so sodelovali še Lina Potočki Vozny, Nina Smole, Daniel Petković, Matej Ulčar, Urban Pipan, pevka Iva Stanič, kitarist Marko Mozetič, violinistka Zoja Gašparšič, harmonikar Rok Šalamun, Godalni orkester Glasbene šole Ljubljana Moste – Polje z dirigentko Ksenijo Trotovšek Brlek, v slovesnost pa je bila vključena prostorska instalacija Ines Pahor: »Holokavst«, ki je nastala kot del njene maturitetne naloge v Šolskem centru Srečka Kosovela Sežana, program aranžerski tehnik.
(Nataša Predalič – TV Medvode)
____________________________________________
avtor fotografij: mag. Aleš Nanut
