Iz preteklosti za prihodnost

Slovesnost ob Dnevu spomina na žrtve holokavsta. Slavnostni govornik profesor zgodovine in sociologije in direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Tone Kregar.

Ljubljana, Center urbane kulture Šiška – Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja, ki deluje v okviru Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, se s slovesnostjo v Centru urbane kulture v Šiški vsako leto pokloni žrtvam nacizma in fašizma, ki so trpele v koncentracijskih taboriščih zločinskih režimov, posebej pa slovenskim taboriščnicam in taboriščnikom, ukradenim otrokom in pregnancem. V taboriščih je med drugo svetovno vojno trpelo preko šestdesetisoč ljudi iz Slovenije, več kot dvanajstisoč pa se jih zaradi pobojev ali pa kot posledice mučenja in bolezni nikoli ni vrnilo v svoje domove.

Tokratni slavnostni govornik na slovesnosti ob Dnevu spomina na žrtve holokavsta  dr. Tone Kregar se je uvodoma spraševal »kako pravzaprav primerno spregovoriti o milijonih, zavoljo svojega rodu ponižanih, trpinčenih in umorjenih ljudi« in »kako govoriti ne le o žrtvah, ampak tudi o storilcih in nemih opazovalcih«. O tem se je spraševal predvsem zato, ker so med obiskovalci slovesnosti v Šiški vsakokrat tudi ljudje, ki so doživeli te čase, ki jih je ideologija, ki je povzročila holokavst in vojno nasilje, tudi neposredno prizadela. Njih ali njihove bližnje. Dr. Tone Kregar se je spominjal svojih mladostnih dni, ko ga je za vse življenje zaznamoval prvi dogodek, prvo soočenje s preživelo žrtvijo holokavsta, vtisom ob pogledu na številko na njeni podlaketi, z dnem, ko je prvič slišal za koncentracijska taborišča. Od tedaj ga zanimanje za mračno preteklost spremlja ves čas, tako v zasebnem kot poklicnem življenju. Na tej poti, ko je spoznaval vse grozote, ki jih je prinesla druga svetovna vojna, je spoznal tudi pomen pomnjenja in spominjanja. »Kljub neizpodbitnim dejstvom o sistematičnem genocidu nad evropskimi Judi, se je namreč v prvih desetletjih po vojni njihovo trpljenje načrtno zamolčevalo, spregledovalo ali pa kvečjemu obravnavalo zgolj v širšem kontekstu vojnega nasilja in hudodelstev zoper mir. Dejansko so to kolektivno amnezijo prvi načeli prav Nemci, ki edini v Evropi tega, kar so storili, niso mogli zanikati. Do podobnih sprememb kot v Nemčiji je postopoma prihajalo tudi drugje po zahodni Evropi, a najtrdovratnejši tabuji so dokončno začeli padati šele ob izteku 20. stoletja. Še bolj kompleksna je bila zgodba na drugi strani železni zavese, kjer je padcu berlinskega zidu sicer sledilo padanje in razbijanje številnih tabujev, pojavila pa se je tudi problematična skušnjava, da se vse, kar je bilo nekoč uradna resnica, diskreditira kot laž. Vključno z željo po rehabilitaciji tudi dejanskih fašistov in zločincev.«

1.novembra 2005 je Generalna skupščina OZN sprejela resolucijo s katero je 27. januar, to je na dan, ko je bilo leta 1945 osvobojeno največje koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, razglasila kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.

Aprila 2015 je Evropski parlament, sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne, z resolucijo prepoznal kot zgodovinsko dejstvo tudi genocid nad Romi. Evropski poslanci in poslanke so pozvali naj se 2. avgust razglasi za dan spomina nad Romi – dan spomina na porajmos.

Holokavst na slovenskem prostoru, v primerjavi z ostalimi okolji, je bil še posebej temeljit in uničujoč, saj ga je preživelo zgolj nekaj odstotkov tukajšnjih Judov, pa še ti so se kasneje večinoma izselili. Pred vojno je soboška židovska skupnost predstavljala eno največjih židovskih občin na območju tedanje Jugoslavije, a si potem ni nikdar več opomogla. Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo v koncentracijskih taboriščih ubitih štiristoenainosemdeset slovenskih Judov, od tega v Auschwitzu kar štiristotrideset. Žrtve vojne pa niso bili samo Judje; v nacifašističnih – hrvaških, madžarskih, italijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih je trpelo in umiralo tudi desettisoče rojakov in rojakinj. Samo v nemška taborišča je bilo deportiranih več kot enaindvajsettisoč. Skoraj osemtisoč jih je tam umrlo. Največ v Mauthausnu, Dachauu, in več kot tisočsedemsto v Auschwitzu.

Dr. Tone Kregar je v govoru opomnil na ta dejstva in spomnil, da se »za navajanjem statističnih številk seveda skriva prav toliko pretresljivih človeških usod, ki jih je dosti težje ubesediti. Si je mogoče sploh predstavljati stisko in bolečino, na primer, slovenske kmečke ženske iz Šaleške ali Savinjske doline, ki so jo avgusta 1942, pred 75 leti, v času najhujšega okupacijskega nasilja na Slovenskem, po tem, ko je pod streli v celjskem Starem piskru izgubila moža in sina, mladoletne otroke pa so ji pravkar odtrgali od prsi,  potisnili na vlak. In njeno grozo ob prihodu na z žico obdana močvirnata šlezijska polja, v pasji lajež, kričanje in zmerjanje ter  vonj in dim gorečih trupel. Pri čemer jo je najhuje šele čakalo.« in dodal še, da so »neštete podobne zgodbe žena, mož in otrok, žrtev nacifašističnega in nasploh vojnega nasilja, naša skupna preteklost, kot tetovaža na koži za vselej vtisnjena v našo identiteto, samopodobo in samozavedanje.  Zato smo se jih dolžni spominjati ne le ob spominskih dnevih in obletnicah, temveč kadarkoli je to mogoče in vedno znova. To je naloga in odgovornost celotne skupnosti, še posebej tistih, katerih beseda seže v javni prostor, ter seveda vseh nas, katerih profesionalno poslanstvo je ohranjanje spomina in dediščine.«

Obenem je dodal, da se zaveda, da z minevanjem časa usiha intenziteta pomnjenja, zato je toliko bolj pomembno, da se zgodovine ne pozabi, pa vendarle podaja novi generaciji na način, ki ne zbuja odpora, torej z vzpodbujanjem kritičnega, celovitega in kolikor mogoče objektivnega odnosa do nje. Predvsem zato, da bi jim pridobljeno vedenje o preteklosti pomagalo pri razumevanju in soočanju s sedanjostjo.

Največji plen pozabe so po njegovem mnenju »prav tiste vrednote, na katerih so pred sedemdesetimi leti na pogorišču druge svetovne vojne in na pepelu Auschwitza začeli nastajati zametki nove, socialno pravičnejše, solidarnejše, sočutnejše, na sožitju med narodi in odprtosti meja, na kulturi miru, strpnosti in nenasilja ter varovanju človekovih pravic zasnovane družbe. Vrednote, v obrambi katerih se ni mogoče obdajati z bodečo žico, bodisi kovinsko bodisi zakonodajno, saj jih slednja tako v dejanskem, kot simbolnem pomenu, bolj kot varuje navzven, načenja navznoter.

In namesto katerih se tako v vsakodnevnih medčloveških odnosih, kot na politični ravni, ponovno krepijo in širijo ideje in ideologije, srhljivo podobne  tistim, ki so se nekoč že razpasle po našem kontinentu in pretile, da v globino svoje nehumanosti za vselej posrkajo tudi naš narod in njegov obstoj. Ne le zato, ker pomnimo, vemo in vedno znova vidimo, do kako tragičnih posledic lahko privede vnetljiva zmes nerazuma, nezadovoljstva, strahu in sovraštva. Tudi zato, ker so takšne ideje našim prednikom prizadele preveč gorja in tudi zato, ker so se jim naši predniki nekoč že uspešno uprli,  jih tudi mi, njihovi potomci in nasledniki, ne smemo zgolj ravnodušno in nemo opazovati, ampak se jim odločno zoperstaviti. Pri čemer je naše najmočnejše orožje, morda nezadostno, a vendarle nepogrešljivo, prav spomin, » je še zaključil dr. Kregar.

Prireditev je bila pripravljena v produkciji Televizije Medvode za Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, scenarij je napisala Silvana Knok, nastopali pa so učenci Glasbene šole Ljubljana Moste – Polje; godalni orkester pod vodstvom profesorice Ksenije Trotovšek Brlek, otroški pevski zbor, ki ga je vodila zborovodkinja Marija Okoliš in na klavirju spremljala Nana Kure, harmonikaša Gal Macedoni in Manca Toporišič Gašperšič pod mentorstvom Mihe Pinteriča, nastopili pa so še šansonjerka Lara Jankovič, kitarista Ravi Shresta in Tilen Stepišnik, balerine Plesne šole Stevens, plesalka na trakovih Ana Lekše, recitatorji gledališke skupine KUD-a Smlednik in TV Medvode ter pričevalec Amar Muratovič.

Pozdravni nagovor je imel Janez Deželak, predsednik Mednarodnega taboriščnega odbora Auschwitz, ki se je med drugim spominjal lastne bolečine, ko jo je doživel kot ukraden otrok in ki jo podoživlja danes, ko vidi begunske otroke.

Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in predsednik ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek.

Scenosled prireditve je obiskovalce v Centru urbane kulture popeljal v preteklost v vsej bedi in grozi, ki jo pomnijo pričevalci. Iz preteklosti za prihodnost. Prikazal je nekatera  pričevanja preživelih v taboriščih Rab, Auschwitz, Buschenwald, Dachau, Ravensbrück in Jasenovac. Kajti pred več kot šestinsedemdesetimi leti je med ljudmi prevevala apatija, brezbrižnost in skrb zase. To so izkoristili tisti, ki so v tem videli priložnost za svoj vzpon in med ljudi prinesli še sovraštvo in odpor do drugačnih, občutek, da jim priložnosti za boljše življenje kradejo tisti, ki te pravice nimajo, občutek večvrednosti nad ostalimi, občutek, da bi bilo vse drugače, če teh ne bi bilo. Danes – smo se iz preteklosti vendarle kaj naučili ali bodo občutki apatije, odpora, sovraštva pripeljali spet do česa podobnega? Vojna ni bila fikcija. Podobe sestradanih, izmaličenih trupel niso podobe iz filma. So naša ne tako davna preteklost in prav bi bilo, da bi se tega zavedali. Da bi se iz tega tudi kaj naučili.

(Nataša Predalič, tvm)

_____________________________

avtor fotografij: Iztok Pipan