21. oktobra letos je 6-članska delegacija ZB za vrednote NOB Črnuče obiskala spominsko obeležje v vasi Selo pri Vodicah. Položila je spominski venček in s te počastila spomin na borce Rašiške čete, ki so pred 79. leti zaradi izdaje tam izgubili življenje.

Nagovor ob spomeniku je imela tov. Marija Milena Lešnjak, v katerem je povzela dogodke, ki so se takrat zvrstili in povzročili razbitje Rašiške čete.
27. septembra leta 1941 je okupatorska vojska začela akcijo za borci Rašiške čete, ki so se po požigu Rašice umaknili na področja vasi Spodnjih, Srednjih in Zgornjih Gameljn, Sela, Tacna in Dobena. Pri tem so bili mnogi partizani ranjeni, za katere sta skrbela Rezka Dragar in Maks Pečar. Skupina partizanov se je po priporočilu bolničarja zatekla na skedenj v Selu. Ker pa je bilo skrivališče izdano, je 30. septembra skedenj napadla nemška vojska. V borbi je bil smrtno ranjen Maks Pečar in vsi, katerih imena so vklesana v spomenik. Rezko Dragar in ostale ranjence so zajeli in jih odpeljali v zapore v Begunje. Rašiške čete ni bilo več.

Padle borce, ki so v tej akciji izgubili življenje in so njihova imena izpisana na spomeniku, bomo ohranili v trajnem spominu.

Komemoracija je bila zaključena s kratko recitacijo pesmi Karla Destovnika – Kajuha »Jesenska«.

Zapisala Marija Plazar

***

Nagovor ob spomeniku Marije Milene Lešnjak

Tako kot vsako leto ob tem času smo se tudi letos zbrali pri spominskem obeležju na robu vasi Selo.

Na kamniti plošči so zapisana imena borcev Rašiške čete, ki so izgubili življenje v boju po izdaji 30.septembra leta 1941, torej pred 79. leti.

Na hitro bom povzela dogodke, ki so se takrat zvrstili in privedli do razbitja Rašiške čete, ki je bila ustanovljena že junija 1941. leta.

Borci, ki so imeli tudi nekaj oborožitve, so se zadrževali v gozdovih severno od Črnuč, med Rašico in Dobenom. Tako so 18. septembra popoldne napadli in uničili avtomobil z nemško komisijo 6 oseb, ki se je vračala iz ogledov vasi Rašica in njene okolice.

20. septembra je sledilo maščevanje nemške vojske: vojaki so izropali na Rašici vse hiše in hleve, odgnali živino, hiše, senike, kozolce in hleve zažgali, vse vaščane pa odpeljali v zapore v Šentvidu. Požig je bilo moč videti vse do Ljubljane.

27. septembra je okupatorska vojska začela pogon za borci Rašiške čete, ki so se po požigu Rašice umaknili na področja vasi Spodnjih, Srednjih in Zgornjih Gameljn, Sela, Tacna in Dobena. Vsepovsod so jih napadali in partizani jim niso ostali dolžni, borbe so trajale 2 dni.

Partizani so imeli tudi ranjene borce, za katere sta skrbela Rezka Dragar in Maks Pečar. Ta skupina partizank in partizanov se je na predlog bolničarja Franca Kristana 29. septembra zatekla na skedenj v Selu, ki ga je izbral bolničar. Tam je skedenj napadla zgodaj zjutraj naslednjega dne (30. septembra), nemška vojska. Njihovo skrivališče je bilo izdano. V borbi je bil smrtno ranjen Pečar, komisar čete in vsi, ki so njihova imena vklesana na spomeniku.

Rezko Dragar, 19-letnega Štefana Ložarja in njegovega mladoletnega brata Janeza, Staneta Kosca in druge ranjence pa so zaprli v zapore v Begunjah.
Rašiške čete ni bilo več. Preživeli borci te čete pa so nadaljevali boj proti okupatorju v drugih četah.