V četrtek, 15. novembra 2018, je bila v cerkvi sv. Jerneja v Ljubljani (Šiška) sveta maša za vse padle partizane in vse žrtve 1. in 2. svetovne vojne. Maševal je pater Bogdan Knavs.
Uvod v mašo
Dragi prijatelji in tovariši, posebej lepo pozdravljeni vsi partizani, ki ste se borili za slovensko zemljo in slovenski jezik, spoštovani vsi navzoči!
Ponovno smo se zbrali v cerkvici sv. Jerneja, da počastimo spomin teh, o katerih pravi Sveto pismo, da se niso bali umreti, kajti njihovo srce se je bilo sposobno darovati do konca.
Ko bomo počastili njihov spomin, bomo zanje molili k dobremu Bogu, da jih sprejme v svoj objem. Tisti, ki verujete nekoliko drugače, boste pri tej sveti daritvi obudili željo, da bi naši dragi rajni dosegli svoj mir. Pa tudi tisti, ki ne verujete, boste obudili dobro voljo, da bodo pokojni še naprej živeli v naših srcih.
Naše srce pa še ni božansko, potrebuje Božjega usmiljenja in odpuščanja, zato tudi mi sedaj odpustimo drug drugemu, da se bo Bog sklonil k nam in da bosta naša molitev in daritev postali sveti.
Pridiga
Pred 100 leti so Francozi zahtevali, naj bo premirje ob koncu 1. svetovne vojne podpisano na praznik sv. Martina.
Zakaj podpis premirja na praznik sv. Martina? Martin je simbol evropskega miru. Vemo, da je bil rimski vojak, da je želel njegov oče iz njega napraviti trdnega vojščaka, zato ga je še mladoletnega poslal v rimsko vojsko. Kot sin aristokrata je Martin takoj prejel častniški naziv in imel določene privilegije; tudi sužnja, ki mu je stregel. Toda njegovi življenjepisci pripovedujejo, da je s tem sužnjem zelo lepo ravnal. Še več, imel ga je za svojega prijatelja in tovariša. Tako je že v 4. stoletju našega časa naznanjal moderno družbo, ko želimo biti vsi ljudje bratje in sestre med seboj.
Za nas sta iz Martinovega življenja pomembna dva dogodka, ki sta zgodovinsko resnična, ker so ju zapisali še za časa njegovega življenja. Tak dogodek je bil leta 335, ko je bila Martinova vojaška enota (konjenica) poslana na mejo rimskega imperija, ki so jo naskakovala germanska plamena. Martin je odklonil, da bi svoj meč okrvavil z nasprotnikovo krvjo, toda želel je dokazati, da tega ne počne iz strahopetnosti, ampak zaradi junaštva. Zato se je javil za živi ščit in res so ga zvezanega poslali proti nasprotnikovemu taboru. Martinova pesem in ljubeča beseda sta zmagali. Germani so poslali odposlance, ki so prosili za mir. Še bolj značilen pa je bil dogodek, ko je Martin v zimskem večeru prijezdil pred galsko mesto Amiens in srečal prezeblega berača, ki je pred mestnimi vrati prosil vbogajme. Martin je z mečem razpolovil svoj oficirski plašč in ogrnil reveža.
Ta resnična pripoved je dala veliko idejo vzajemne delitve dobrin, ki jo uveljavljamo še danes. Martin je bil zelo občutljiv za stisko, znal se je vživeti v drugega, sposoben je bil empatije in bil je solidaren. Znal je deliti, kar je imel. Hkrati pa je tudi ta prezebli revež obdaril sv. Martina. Kako? Tako, da je Martinu podaril radost in veselje, ki ju ne more pričarati nobena vojaška zmaga, v Martinu pa je prebudil tisto najboljše, kar človeško srce premore.
Te čudovite zgodbe sv. Martina nam govorijo tudi o naših padlih fantih, možeh, dekletih in ženah, ki so se borili kot partizani, saj so si tudi oni med seboj delili vse, kar so imeli in so bili: košček kruha, čutarico z vodo, cigareto, obleko, vero v Boga, upanje v boljši jutri,…..navsezadnje tudi življenje, saj so se darovali in žrtvovali drug za drugega in tudi za nas vse.
Danes, ko se spominjamo njihovega junaštva, ki ga ne smemo nikoli pozabiti, je prav, da povemo, da so partizani postavljali temelje naši demokratični družbi in hkrati nakazali civilizacijo bratstva in prijateljstva. Prav njihovo tovarištvo nam je danes zgled, da nikogar ne odpišemo, ampak drug drugemu stopimo nasproti in si pomagamo. Tudi sv. Martin nam je lahko velik zgled, ne samo zato, ker ga je Svet Evrope razglasil za osebnost Evrope 2016, ampak tudi zato, da bi tudi mi ljubezen in tovarištvo naših padlih partizanov skušali živeti ter se pogumno in po svojih najboljših močeh trudili za mir in pravičnost. Videli smo, da lahko mir zaživi, če ga gradimo na poštenju in resnici, zato moramo o veliki požrtvovalnosti, žrtvah in junaštvu naših partizanov vedno znova in znova spregovoriti.
Tukaj smo tudi kot kristjani in dobro misleči ljudje, ki vero spoštujemo, zato bomo danes tudi molili, da bi dobri Bog, ki vidi v srce vsakega človeka, objel naše junake, jim odpustil njihovo človeško nepopolnost in jih bogato obdaril za njihove velike žrtve med vojno. Amen.
Zaključek maše
Dragi prijatelji in tovariši. Upamo, da so naši dragi pokojni dosegli svoj cilj. Mi ga še nismo in še vedno romamo in uresničujemo svoje ideale. Naj nam na tem romanju skozi življenje pomagajo naši padli iz večnosti in naj nas skupaj z dobrim Bogom blagoslavljajo.
