Predsednik Križman obiskal partizana in spomeničarja Stanka Kušljana

Dne 26. maja 2021 je predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, v družbi s predsednika Pokrajinskega sveta ZB NOB Dolenjske in Bele krajine Borutom Likarjem in predsednikom ZB NOB Šentjernej Matjažem Zagorcem obiskal Stanka Kušljana, najstarejšega Šentjernejčana, ki 30. maja stopa v 103. leto svojega življenja. Ob častitljivi starosti so se mu prisotni zahvalili za aktivno uporništvo v času druge svetovne vojne in prispevek, ki ga je dal k temu, da smo se Slovenci obranili okupacijskih nacifašističnih sil in tako doprinesel, da je Slovenija lahko krepila svojo narodnost in kulturo ter gradila svojo državnost, tako da je pred 30. leti lahko prišla do svoje tako želene samostojnosti. Delegacija se je tov. Kušljanu zahvalila za ves čas in trud, ki ga je neutrudno posvečal ohranjanju spomina na partizanski boj ter prenos vrednot NOB na mlajše rodove.

    

Istega dne  se je predsednik Križman udeležil tudi sestanka Pokrajinskega sveta ZB NOB Dolenjske in Bele krajine. Sestanek je bil sklican prvič v novi sestavi, ko so se svetu priključili še člani novoustanovljenega ZB NOB Šentjernej in Straža. Pokrajinski svet tako šteje 15 članov, vključuje 7 združenj (Novo mesto, Trebnje, Šentjernej, Straža, Metlika, Črnomelj in Semič) in skupno združuje 2.864 članov.

Križman je članom pokrajinskega sveta predstavil aktualne razmere v državi in Zvezi ter podal usmeritve za nadaljnje delo.

 

Kdo je Stanko KUŠLJAN

Najstarejši Šentjernejčan, Stanko Kušljan, bo 30. maja stopil v 103. leto svojega življenja. Rodil se je v za tiste čase situirani družini, ki se je v Šentjerneju ukvarjala z žaganjem lesa in mlinarstvom.

V času napada in kapitulacije Jugoslavije je Stanko služil vojaški rok v Boki Kotarski. Takoj po vrnitvi se je v domačem kraju pod vodstvom OF vključil v organiziranje upora proti okupatorju. Takoj po vrnitvi se je v domačem kraju na pobudo šentjernejske krajevne organizacije OF vključil v organiziranje upora proti okupatorju. Vključen je bil v tajno zbiranje orožja, ki se je prikrito skladiščilo tudi pri njih doma. 9. marca 1942 je odšel v družbi svojih somišljenikov (Franc Pirkovič – Čort, Maks Vale in drugi) v partizane. Na začetku je bil član Novomeške čete, kasneje Gorjanske čete, oziroma bataljona in na koncu Cankarjeve brigade. Rad se spominja neposrednega reševanja letalcev leta 1944 iz sestreljenega ameriškega bombnika B-24, Liberator. Na Hrvaškem je bil leta 1944 tudi ranjen in zdravljen v bolnišnici Zg. Hrastnik v Kočevskem Rogu. Je nosilec najvišjega priznanja partizanske spomenice. Po vojni je bil zaposlen v ljudski milici, delal je tudi v šentjernejski Iskri, bil četrt stoletja predsednik krajevne skupnosti Šentjernej, tri desetletja je vodil krajevno organizacijo ZZB za vrednote NOB Šentjernej, manjkal ni niti v gasilskih vrstah. Je častni član Gorjanske čete, ki na prireditvah in proslavah simbolično predstavlja Gorjansko četo, oziroma bataljon iz časa NOB, partizanski boj, njihove vrednote in lik partizana. Kot upokojenec je vseskozi aktiven, redno se udeležuje borčevskih spominskih slovesnosti na Javorovici in drugod.

Zdravje Stanku kar dobro služi, predvsem pa je še bistrega duha in dobrega spomina.