Slovenska veleposlanica v Grčiji, Anita Pipan, generalni sekretar ZZB za vrednote NOB Slovenije, Aljaž Verhovnik in predstavniki lokalnih oblasti so ob Dnevu spomina na mrtve položili vence pred spomenik slovenskim partizanskim borcem v mestu Kastro na otoku Kefalonija v Jonskem morju.
Malo je znano dejstvo, da so slovenski partizani delovali tudi v Grčiji, in da so se septembra 1944 tudi uradno vključili kot samostojna partizanska četa “Primorje” v VIL grško brigado ELAS-a. Skupaj z enotami ELAS-a so se borili predvsem v severozahodni Grčiji.
V spomin na 25 umrlih in 43 pogrešanih slovenskih patriotov sta leta 2002 vladi RS in Helenske republike na otoku postavili spominsko ploščo, ki jo je mediteransko vreme že načelo in je zato letos Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti financiralo njeno obnovo in ureditev okolice. Nenazadnje otok Kefalonija v poletnih mesecih obiskujejo slovenski turisti, saj med Ljubljano in otokom obstaja čarterska letalska povezava Adrie Airways, slovenske turistične agencije pa spominsko obeležje uvrščajo tudi v ponudbo svojih izletov po otoku.
V kraju Kastro je 25. oktobra potekala krajša komemorativna slovesnost, na kateri so spregovorili predstavniki občine Kefalonija, slovenska veleposlanica v Grčiji, Anita Pipan, ter generalni sekretar ZZB za vrednote NOB, Aljaž Verhovnik. V govorih so poudarili pomen ohranjanja kolektivnega spomina na zgodovinske dogodke iz 2. svetovne vojne, ter zavezanost k dialogu, solidarnosti in miru. V imenu slovenske borčevske organizacije je generalni sekretar še posebej izpostavil zahvalo ZZB Slovenije prebivalcem Kefalonije za ohranjanje spomina na slovenske protifašistične borce ter za negovanje vrednot protifašizma.
Ob zaključku slovesnosti so vence položili veleposlanica RS, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, podžupan Kefalonije, župan Kastra ter tudi predstavnica združenja Mediteraneo, ki neguje spomin na italijanske žrtve, ki si padle na Kefaloniji. Teh je na otoku padlo več kot 9000, saj so po kapitulaciji Italije Nemci brutalno obračunali z dotakratnimi zavezniki in je pokol nad Italijani na Kefaloniji največji zločin nad italijanskimi vojnimi ujetniki v 2. svetovni vojni. Tudi zaradi tega je bila na slovesnosti prisotna tudi italijanska konzulka na Kefaloniji.
V mestu Argostoliju je tudi Spominski muzej o dogodkih druge svetovne vojne. V muzeju so predstavljene zgodbe vojakov divizije “Acqui”. Del razstave je posvečen tudi slovenskim partizanom na Kefaloniji, vključno s fotografskim gradivom, povezanim s svečanostmi ob odkritju slovenske spominske plošče v letu 2002, na katerih je sodelovala tudi večja delegacija iz Slovenije. Veleposlanica in sekretar sta si razstavo ogledala ob razlagi članov združenja Mediteraneo, ter se po ogledu tudi vpisala v spominsko knjigo obiskovalcev muzeja.
Obenem je podžupan Kefalonije, Evangelos Kekatos v mestni hiši pripravil tudi delovno srečanje z veleposlanico Slovenije, na kateri so bili zbrani najvišji predstavniki Kefalonije, od predstavnikov otoških mest, pristaniške uprave, gospodarske zbornice ter univerze, ter konzulki Italije in Francije, na katerem je bilo govora o možnostih sodelovanja na različnih ravneh, od turizma, gospodarstva do možnostih sodelovanja Jonske univerze z univerzami v Sloveniji.
Na koncu srečanja je podžupan Kekato predstavniku ZZB Slovenije v znak spoštovanja za delovanje njihove organizacije pri ohranitvi spomina na protifašistični boj slovenskih vojakov med drugo svetovno vojno in spodbujanje demokracije in patriotizma, podelil častno plaketo Kefalonije.
***
O slovenskih partizanskih borcih na Kefaloniji
Velika večina slovenskih borcev je bila Primorcev in Istranov, letnik 1923, ki so jih leta 1942 mobilizirale italijanske oblasti in jih najprej namestili v Astio v Italijo, kmalu pa so jih oblasti obvestile, da jih nameravajo premestiti na grško fronto. Temu se je večina uprla in s tem hotela preprečiti odhod. Po prejetju tega obvestila so po mestu v času prostega izhoda uničevali in razbijali trgovine, gostilne, avtomobile in slike fašističnih veljakov. Po zidovih in javnih lokalih so pisali protifašistične znake (srp in kladivo) in parole. Italijanske oblasti so se zato odločile, da bodo večino demonstrantov iz Astija 5. marca 1943 premestile. Manjši del mobilizirancev so razorožile in poslale na Sardinijo v “posebni bataljon”. Ostale, večji del Primorcev in Istranov, pa so zaradi njihovega uporništva premestili v Grčijo. V mestu Patras so italijanske oblasti na različne predele Grčije dokončno razmestile štiri “posebne kazenske čete”, ki so jih izoblikovali že po izgredih v Astiju. Na Kefalonijo sta bili poslani 215. in 218. “posebna kazenska četa”, tja sta prispeli 25. marca 1943. Tudi tu so jih uporabljali predvsem kot delovno silo za popravljanje poti in kopanje zaščitnih jarkov. Primorcem in Istranom je še naprej v okviru tajne organiziranosti uspelo delovati proti italijanski komandi. Povezali so se z grško osvobodilno vojsko (ELAS). Primorci in Istrani so se od ostalih italijanskih vojakov ločili že na videz, saj ponavadi niso nosili orožja oz. streliva niso imeli in so na ovratnikih nosili rdeče znamenje v obliki pike. Takoj po kapitulaciji Italije so se Nemci izkrcali na otoku. Primorci in Istrani so se jim skupaj z grškim partizanskim gibanjem in s skoraj polovico redne italijanske vojske z orožjem uprli. Vendar so predvsem zaradi letalskih napadov, močnih planinskih odredov in izdajstva italijanskih fašističnih oficirjev morali priznati premoč in so padli v njihovo ujetništvo, nemška divizija Edelweiss pa je nad njimi zagrešila enega največjih zločinov nad vojnimi ujetniki med drugo svetovno vojno. V bojih oz. po predaji so Nemci postrelili oz. drugače pokončali več kot 9000 italijanskih vojakov. Boji so trajali do 21. septembra 1943, ko so Nemci imeli proste roke glede novih ujetnikov. Šele naslednji dan, 22. septembra, je namreč prišel ukaz, da ujetih vojakov ne smejo več streljati. Tudi Nemci so nove ujetnike uporabljali kot delovno silo pri gradnji utrdb, rovov, raztovarjanju tovora in izsuševanju močvirij in tu so mnogi zaradi malarije umrli. S pomočjo kurirjev pa jim je uspelo ponovno vzpostaviti zvezo z ELAS-om. Ves čas ujetništva so tako skušali pripraviti vse potrebno za morebitni pobeg, v primeru da bi razmere to dopuščale. Dokončno se jim je pobeg posrečil 13. septembra 1944, nakar so ustanovili svojo partizansko četo »Primorje«.
O časih Italjanske okupacije Kefalonije in nemškemu nasiju je bil po literarni predlogi Louisa de Bernieresa »Captain Corelli’s Mandolin« posnet tudi film Corellijeva mandolina s Penelope Cruz in Nicholasom Cagom, ki je bil na programu slovenskih kinematografov in tudi televizije.
(tekst in foto: IFP)
