Kaznovane brez zagrešenega zločina
60. vseslovensko srečanje nekdanjih taboriščnic, političnih zapornic, izgnank in ukradenih otrok, osrednja slovesnost. Slavnostna govornica Tatjana Rojc, slovenska senatorka v Rimu.
Portorož, 5. 9. 2021 – »Bili ste porinjeni v pekel, poslednji, ponižani in razžaljeni, tisti, ki jim je bilo odvzeto ime in so postali številke. In vendar ste kljub vsemu tistemu absolutnemu zlu, ki ste ga prestali, stopili na prizorišče zgodovine kot zmagovalci. Kdor je bil v taborišču, kdor je skusil najhujše zlo, pripovedujejo povrnjenci, si ob povratku postavlja vprašanje, zakaj je njemu bila dana rešitev in zakaj so tovariši in prijatelji, v katerih se je zrcalila podoba izmučenosti in smrti vsakega taboriščnika, postali pepel. Nikoli ne snamete taboriščne suknje z ramen in v bistvu ostajate v duhu tam skozi vsa ta desetletja,«je nagovorila zbrane na osrednji prireditvi 60. srečanja nekdanjih taboriščnic, političnih zapornic, izgnank in ukradenih otrok v Portorožu, letošnja slavnostna govornica, slovenska senatorka v Rimu Tatjana Rojc.
V Portorožu se je pred več kot šestdesetimi leti pričela zbirati peščica deklet, ki so del svoje mladosti preživele kot »brezimne« številke v taborišču Ravensbrück in Auschwitz. Da so si izpovedale svoje stiske, se objele in omilile boleče spomine na trpljenje in ponižanja. Srečanje je z leti preraslo v protivojno manifestacijo številnih žrtev vojnega nasilja.»Še enkrat več bomo potrdili tisto, kar žrtve vojnega nasilja vedo že od nekdaj in v kar nas je v dobrem letu dni ponovno nagovorila koronavirusna danost – kako pomembni so za naše preživetje solidarnost, sočutje in spoštovanje sočloveka,« je v povabilu na srečanje izpostavil Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück. Tako kot vsako leto je z veseljem pozdravil »njegove punce«, žive pričevalke, ki jih je žal vsako leto manj, letos pa mnoge niso mogle priti tudi zaradi ukrepov pri omejevanju širjenja koronavirusne bolezni. »Prireditev pod naslovom Podobe Portoroža poteka v čast našim materam, babicam, teta, ženskam, ki so del svoje mladosti preživele le kot številke v taborišču, v bedi, pomanjkanju in pod hudim terorjem. Delile so si trpljenje, žalost in strah, predvsem pa so bile sočutne druga do druge in zato so preživele ter ohranile slovenstvo in slovenski rod,« je Špat poudaril v nagovoru. »Ve ste naš navdih in moralni kompas. Tudi zaradi druženja z vami, drage punce, smo mi postali boljši ljudje. Vaše zgodbe o ljubezni do sočloveka, slovenskega jezika, tovarištva, solidarnosti in domoljubja nas učijo kako človek ostaja človek tudi v najhujših življenjskih razmerah. Zgodbe nas nagovarjajo, da ohranjamo solidarnost in humanost, tudi v teh težkih korona časih in v nas budijo upanje in optimizem,« je še dodal v upanju, da se naslednje leto spet srečajo v nekem bolj prijaznem času, brez groženj z epidemijo.
Zbrane je nagovoril tudi častni pokrovitelj srečanja, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je ob tej priložnosti Taboriščnemu odboru Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in njegovemu predsedniku Matjažu Špatu vročil Zahvalo za ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati.
Tatjana Rojc, slovenska senatorka v Rimu, se je poklonila nekdanjim internirancem, tistim, ki so pristali v taborišču, ki je prostor anti-življenja in anti-človečnosti, kjer življenje izgubi vrednost: »Vi ste, predrage današnje slavljenke in slavljenci, obstali skozi desetletja najprej kot uporniki, nato kot pričevalci. Podajate nam pravico, dolžnost in dediščino, da vaš delež pri ohranjanju slovenstva, ki zajema tudi pojem človeškega dostojanstva, predajamo dalje. Iz roda v rod.« Spomnila je na njihovo žrtev ter na moč, ko so sledili najbolj pomembnim vrednotam svobodi, enakosti, bratstvu: »Brez vašega upora in vaše žrtve bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno, ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.«
Da doslej zavest naše skupnosti ni uničil niti fašistični poskus genocida, niti poskus nasilnega odvzema našega jezika in požiga naših kulturnih domov, niti nasilna razlastitev naše zemlje in »niti Posebno sodišče s svojimi sramotno krivičnimi obsodbami, niti okupacija naše domovine in masovne deportacije v nacistična taborišča,« je še dodala Rojčeva. Pri tem je poudarila, da svet danes uničuje delovanje zgolj v svojo korist in prepiri: »Našo skupnost in naš svet uničuje preveliko lagodje, arogantno prepričanje, da je dovolj, da se politika, kultura, gospodarstvo osredotočijo na delitev javnih sredstev. Da je pomembnejši le, kdor bolj nespametno in zgolj v svojo korist dviga glas in omalovaževalno neti spore med nami.«
Spomnila je tudi na krivice, ki se dogajajo sedaj: »Danes imamo nove nedolžne krivce med poslednjimi, med ponižanimi in razžaljenimi, med tistimi, ki bežijo pred vojno in revščino v upanju, da jih bo naš zapadni svet sprejel in jim ponudil roko. Ti poslednji imajo morda drugačno barvo kože, drugačno vero, drugačne navade, ob skrivnem prehodu državnih meja ali ob strahotnem plutju čez Sredozemlje pa nikakor ne nehajo biti člani naše človeške skupnosti.«
Pozvala je k spoštovanju vrednot, k zavesti svobode, ki je temelj našega bivanja ter spomnila na pomen ohranjanja spomina ter obljubila, da ne bomo pozabili, da je bila naša pot v Evropo tlakovana z žrtvijo: »Bomo mar pozabili, kdo je bil na strani žrtev in kdo v kolaboraciji s krvniki?«
Opozorila je še, da »svoboda ni sama po sebi umevna, ni anarhija, ni zgolj sosledica gesel, temveč temeljni kamen, podstat, ki jo oblikujejo svobodni ljudje,« ter dodala, da bi morali biti skrbni in previdni pri načrtovanju svoje prihodnosti in prihodnosti naših bodočih generacij.
Tokratna slovesnost je ob okroglem jubileju potekala pod naslovom prireditve »Podobe Portoroža«, udeležili pa so se je, poleg predsednika države in slovenske senatorke v Rimu ter nekdanjih taboriščnic, še predsednik Zveze združenje borcev za vrednote NOB Marjan Križman, evropska poslanka mag. Tanja Fajon, poslanca mag. Meira Hot in Marko Koprivec, generalna sekretarka v kabinetu predsednika Nataša Kovač, vodja kabineta predsednika dr. Alja Brglez, v.d. direktorja Uprave za vojaško dediščino Rok Janez Šteblaj, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever dr. Tomaž Čas in številni predstavniki društev in organizacij, ki ohranjajo spomine na medvojne dogodke.
Na osrednji slovesnosti so se spominjali preteklih druženj, povzeli nekaj sporočil slavnostnih govornikov in ostalih gostov, predvsem pa prek spominov Ivice Žnidaršič, Janeza Žmavca, Janeza Deželaka, Dušana Stefančiča, Erike Fürst in Sonje Cunder ponovili že večkrat izrečene opomine, kako krhke so lahko naše vrednote in temeljne človekove pravice v času, ko je sovražni govor na različnih socialnih omrežjih postal tako zelo sprejemljiv. Opomnili so, da je še bolj kot sovražni govor lahko za nas boleča tišina, ki mu žal vse prepogosto sledi. Sledili so mislim enega najbolj prepoznanih zapisovalcev spominov, preživelega taboriščnika iz Auschwitza. Primo Levi nas opozarja, da se ni nič začelo s plinskimi celicami, s krematoriji in koncentracijskimi taborišči, začelo s je s tem, »da so politiki razdelili ljudi med “mi” in “vi”«…. In začelo se je, so ljudje začeli verjeti, da je vse to normalno.
Ali kot je dejal Matjaž Špat: »Današnji čas nas sili v pozabo, ko zlo le čaka, da se spusti z verige, ko je sovražni govor na različnih socialnih medijih poln žalitev, laži, spodbujanj sovraštva. Pred nami se dogaja drama današnjih brezupnih svetovnih migracij. Ne zapirajmo oči in ušes! Vse se začne z molkom posameznika!
Na osrednji prireditvi so, v skladu z navodili NIJZ, sodelovali dramski igralec Domen Valič, orkester Slovenske vojske s solisti, tenorist Martin Sušnik, pevec Slavko Ivančič, pevka Marjetka Popovski s spremljevalno skupino, recitator Igor Rojc, in številni drugi. Prireditev je zasnovala in realizirala Silvana Knok v sodelovanju s producentom Iztokom Pipanom in montažerjem Žigom Kovačem ter s tehnično podporo ekipe Televizije Medvode.
˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷
Poudarki filmskih portretov pripravljenih za srečanje:
Ivica Žnidaršič, deportirana v devet nemških izgnanskih taborišč: »Nobeno stvar nisem nikdar napisala, niti rekla, da ne bi imela za to dokaze. Zato upam zlo veliko reči. Želim si, da bi me kdo potegnil za jezik, da bi lahko povedala še več.«
Janez Žmavc, ukradeni otrok, odpeljan v prevzgojno taborišče Kastl v Nemčiji: »Ne dovolim spreminjanja zgodovine. Fantje, tukaj smo pa na kratkem, tukaj se pa ne bomo nič pogovarjali. Ti si izdajalec, jaz sem pa trpel zato, ker so bili moji starši domoljubi.«
Janez Deželak, ukradeni otrok, odpeljan v Lebensborn Auschwitz: »Tudi nekaj ljudi poznam, ki rečejo ta holokavst je mal izmišljotina. In če hoče, da nas prizadane take kot sem jaz, nas zelo prizadane to.«
Dušan Stefančič, deportiran v šest taborišč: »Mladim nikoli ne pripovedujem o grozotah, ampak da so bili pač taki časi, ko nisi mogel tako govorit kot si hotel. Seveda ne povem tudi, da so danes taki časi včasih.«
Erika Fürst, deportirana v taborišče, ker je židovskega rodu: »Rekli so nam naj gremo v Ameriko, tam bo najboljše. A ne bi hotela nikjer drugje živeti, samo tu, doma. To je moj dom in to je moja država.«
Sonja Cunder, deportirana v Ravensbrück: »Če človek sledi svojim občutkom ne more zgrešiti prave poti. Predvsem naj bodo pošteni do samega sebe, potem pride vse drugo. To ni politika, to je tisti občutek, ki ga imaš. Komu pripadaš, kje spadaš in kaj si. Jaz sem šla vedno za nosom.«
˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷ ˷
novinarsko sporočilo: Nataša Predalič, TV Medvode
fotografije: Iztok Pipan
