Pobuda ZZB za zakonsko prepoved uporabe nacističnih in fašističnih simbolov je odprla diskusijo na javni tribuni v Mestni hiši v Ljubljani.
Pobuda za zakonsko ureditev prepovedi fašističnih in nacističnih simbolov je v sredo, 21.marca z javno tribuno gostovala v Rdeči dvorani Mestne hiše v Ljubljani. Pred mikrofon sta s predstavitvami svojih stališč v zvezi s problematiko porasta fašizma in nacizma ter s predlogi in rešitvami stopila Aljaž Verhovnik, gostitelj in generalni sekretar ZZB NOB Slovenije ter njen podpredsednik in pobudnik kampanje Marijan Križman, kot gostje pa predsednica Slovenske filantropije dr. Anica Mikuš Kos, novinar tednika Mladina Borut Mekina in filmski režiser Dejan Babosek, avtor filma Strah.
Razčlenitev problematike je v uvodu podal generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik. Poudaril je, da je prikaz nacistične in fašisticne simbolike večplasten, da s predstavniki mlajših skrajnih gibanj dobiva nove podobe in da mora borčevska organizacija v procesu antifašističnega boja igrati nosilno vlogo.
Pri sosedih urejeno, “Pri nas pa nič!”
Podpredsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman, tudi pobudnik kampanje je v začetku predstavil njen namen in ozadje. “Pobuda ni moja,” pravi, “ampak združen trud celotne borčevske organizacije. Resda je nastala na mojem domačem Primorskem, kjer je fašisticna roka trdo vladala dlje kot na drugih koncih, a glavna spodbuda za oblikovanje kampanje je bil incident z izobešenjem nacistične zastave v Ljubljani in pasivnost Policije, o čemer je poročala Mladina.”
Vzporedna in povezana težava je pojav sovražnega govora, predvsem v Državnem zboru. “Kandidati bi morali biti čisti, politika pa vsakič znova nasede na iste čeri. Človek se vpraša, kam to pelje, kaj se bo zgodilo, če ti ljudje prevzamejo oblast? Če bodo delovali kot govorijo, res ne potrebujemo zunanjih sovražnikov!” je bil kritičen podpredsednik.
V svojem snovanju zakonskega predloga se je oziral po primerih dobre prakse iz sosednjih držav. Vse, tako Križman, so bile v času druge svetovne vojne na okupatorski, fašistični strani, a so po njej zakonodajo na tem področju uredile zelo hitro in učinkovito. Italijanski zakon iz leta 1993 govori o resnih denarnih in zapornih kaznih za kršilce, ki spodbujajo k rasni in etnični diskriminaciji ter propagirajo fašisticne ideje. Tudi avstrijski sosedje imajo zelo rigorozen zakon. Državljanu, ki se udejstvuje v nacionalsocializmu, preti zaporna kazen tudi do 20 let. “Pri nas pa nič!”
A zadržani so tudi Hravati. Pred leti je hrvaška levica vložila predlog za zakonsko prepoved ustaštva: “Seveda neuspešno, HDZ-jevo sito je bilo pregosto!”
“Naša zakonodaja je ohlapna,” poroča pobudnik. ”A ustava je nedvoumna. Njen 63. člen prepoveduje spodbujanje k verski, rasni in drugi nestrpnosti ter k nasilju in vojni. Zlahka bi ali sprejeli nov zakon ali nadgradili obstoječo zakonodajo.”
Križman zaključuje: “Če so to področje uredile naše sosede, je zdaj zadnji čas, da se ga lotimo tudi mi, v program pa vštejemo tako prepoved omenjene simbolike, sovražnega govora in, morda še najbolj odločno, formiranje paravojaških strankarskih milic!”
Pobudnik napoveduje, da bo predlog zakona predstavil strankam v začetku mandata naslednnjega sklica Državnega zbora.
Simboli imajo moč
Dr. Anica Mikuš Kos iz Slovenske filantropije je bila ostra: “Izhajala bom iz osebne izkušnje. Ti simboli me predvsem spomnijo na strah. Spomnijo me na 36 sorodnikov, ki so jih uplinili pod kljukastim križem, ker so bili judovskega porekla. Spomnijo me na teto, ki so jo zaklali ustaši, navkljub dejstvu, da je bila Slovenka in predana katoličanka.” Govornica je poudarila, kako pomembno je, da poskušamo razumeti to množico mladih ljudi in ozadja njihove odločitve, da se pridružijo fašističnim gibanjem in sprejmejo njihove ideologije: “S temi simboli si mladostniki najbrž predstavljajo nek upor in v glavnem ne vedo, kaj pomenijo? Lahko gre zgolj za otroško objesnost, lahko so znak upora, a ti simboli, čeprav so samo risbe, niso nedolžni. Imajo svojo moč!”
“Spomnimo se, kaj so pomenili znaki OF med vojno?” je nadaljevala o sporočilnosti simbolike: “Vlivali so pogum, pomagali tistim, ki še niso bili opredeljeni in spodbujali aktiviste!” Na Verhovnikovo vprašanje, kaj lahko storimo, da bodo fašistične ideje za mlade manj zanimive, pa je poudarila, kako pomembno je, da o nevarnostih teh idej govorimo zelo naglas. “Še posebej pri mladih, ki nimajo zgodovinskega spomina!” Izpostavila je pomembnost medijskih kampanj in programov, kot je Festival strpnosti, ki poteka v teh dneh.
Mladostnike je strah spregovoriti naglas
Dejan Babosek je tribuni postregel s svojo izkušnjo snovanja scenarija za film “Strah” in kampanje, v kateri z ekipo aktivistov predstavlja film po Sloveniji, v glavnem na srednjih šolah.
Strah je kratki igrani film o najstniku,, ki najde svoje mesto v skupini neonacistov in se nasilno znese nad tujcem, kar ima za protagonista in njegovo družino uničujoče posledice. Režiser in scenarist je navdih za film dobil v opazovanju odzivov Slovenk in Slovencev na begunsko krizo konec leta 2015, ki so bili, kot pravi sam, šolski primer rasizma in fašizma.
“V primeru filma je sama kampanja projekcij in okroglih miz po srednjih šolah še bolj pomembna, saj daje mladostnikom priložnost, da se v varnem okolju vprašajo o vplivih fašizma in da o tem, kot je omenila dr.Mikuš Kosova, naglas spregovorimo. Žalostno pa je, da je marsikoga strah tudi vprašati, zato na naših dogodkih omogočimo tudi anonimna vprašanja.”
Babosek je ob zaključku poudaril, kako nujno je, da diskusija o vplivih modernega fašizma, tudi skozi simboliko, najde svoje mesto na najvišjih političnih in medijskih ravneh.”
Slovenija 2018: fašistični simboli problematični samo, če jih pospremi fizično nasilje
Borut Mekina je novinar tednika Mladina in avtor članka “Nacistična zastava dovoljena, objavljenega 21.julija 2017. V diskusijo je uvodoma prispeval osebno izkušnjo z osnovnošolsko hčerko, ki so ji v šoli predlagali referat o vojni v Afganistanu, saj da je čas NOB v Sloveniji preveč kontraverzna tema in neprimerna za nalogo.
“Če bomo pozabili na junaška dejanja iz naše preteklosti, nam tudi v prihodnje ne bodo na voljo! Obdržati spomin na to, kar se je dogajalo v preteklosti je ključnega pomena,” je poudaril novinar in pozdravil pobudo po zakonski ureditvi prepovedi uporabe fašistične simbolike, saj “V Sloveniji ne poznamo zakonskega pregona niti fašizma niti rasizma.”
Kot referenco in primer dobre prakse antifašistične zakonodaje je predal statistiko obravnave kaznivih dejanj zaradi rasizma v Avstriji. Tam letno obravnavajo 1300 tovrstnih dejanj, pri kar 61 odstotkih pa odkrijejo storilce. Tako kaznujejo 900 ljudi.
“Proporcionalno bi bilo to pri nas, recimo, dvesto kršiteljev!” A zgodi se nič, navadno da gre za drugače opredeljena nasilna dejanja ali kršenje javnega reda in miru. Preganja se vedno le nasilje, ki preide v fizično, pri verbalnem se storilci zlahka sklicujejo na svobodo izražanja. “Spomnimo se nedavnega primera jasnega zanikanja holokavsta, v katerem so se tako avtor kot poročevalci medija Nova24 sklicevali na svobodo govora!” Prikaz fašističnih simbolov postane problematičen samo, če ga pospremi fizično nasilje.
Dodatno razočaranje v tem kontekstu je tudi zadržana drža Slovenije, tako v Generalna skupščina Združenih narodov kot na ravni Evropske unije. “Jedro problema je seveda dejstvo, da se v celotni Evropski uniji sklepajo vladne koalicije z neofašističnimi strankami, zato bi bila takšna zakonodajna iniciativa dobra priložnost, da se spodbudi tudi sodišča!” je pobudo pozdravil Mekina. “O določenih stvareh se pač moramo strinjati, če ne drugače, z zakonom.”
Anica Mikuš Kos je pred koncem pozvala k odločnem boju proti vsem oblikam novega fašizma in k čimbolj aktivni udeležbi v podobnih kampanjah. “Druga stran je ostra. Ni nujno, da je fašistov vec, le bolj glasni so!”
Javno tribune je zaključil Aljaž Verhovnik s trditvijo, da mora ZZB v proaktivno držo, da je čas zgolj odgovarjanj na provokacije mimo in da je pričujoča kampanja dobro izhodišče za prihodnje delo, s strani obiskovalcev pa je prišla pobuda za podpis splošne peticije na to temo in poziva političnim strankam, ki se podajajo na letošnje državnozborske volitve, da se opredelijo do zakonskega predloga prepovedi fašistične simbolike.
