Zgodovina je kažipot našega življenja
Ob dnevu Krajevne skupnosti Dovje – Mojstrana, 16. decembra, so se člani ZB za vrednote NOB Dovje – Mojstrana spomnili na dogodke pred triinosemdesetimi leti; na obletnico upora dovške vstaje, smrti prvoborca Alojza Rabiča, izseljevanja naših krajanov v tuje kraje in v taborišča po vsej Evropi.
Po tem pomembnem zgodovinskem datumu so krajani 1964 leta poimenovali tudi osnovno šolo v kraju. Imenuje se osnovna šola 16. decembra Mojstrana in letos praznuje 60- obletnico. Ulica , kjer je pod streli okupatorja padel domačin, star šele 25 let Alojz Rabič, se imenuje Ulica Alojza Rabiča.
V KS Dovje – Mojstrana se je vstaja začela nekaj mesecev po napadu sovražnih sil na naše ozemlje. Zajela je vasi Dovje, Mojstrano, Belco, Radovno in kraje v občini Kranjska Gora. Sodelovalo je 119 vaščanov. Zaradi sodelovanja v vstaji so Nemci aretirali 82 upornikov in jih odpeljali v Begunje, nato pa v razna taborišča po vsej Evropi. 26 domačinov se ni nikoli več vrnilo v toplo, domače ognjišče.
Dva meseca pozneje, 12. februarja 1942 so 9 domačinov ustrelili na strelišču v Dragi pri Begunjah. To so bili mladi fantje, ki so se borili za svobodo, za mir, za naše meje, ki nas bi združevale in ne ločevale. Preživeli zaporniki so pripovedovali grozljive pripovedi, saj so jih pobesneli gestapovci pretepali, mučili in bičali. Privezali so jih z vrvjo okoli rok in kolov, na betonskih tleh so klečali in od bolečin umirali.
V letih od 1941 do 1945 je na oltar domovine darovalo svoje življenje še 37 borcev.
Obeležja in spomeniki nas opozarjajo na 72 zgodb in te pripovedujejo, kako velik je bil krvavi davek v naši KS Dovje – Mojstrana.
Težko si predstavljamo trpljenje vseh, ki jih je vojna doletela, pognala v boj, izgnanstvo, v zapore in koncentracijska taborišča po vsej Evropi, na drugi strani pa njihovih hrabrih dejanj, ki so se ohranila vse dni.
Zaradi vseh teh dogodkov KS Dovje – Mojstrana praznuje svoj krajevni praznik. Zavedati se moramo, da so naši krajani, vaščani dali svoja življenja za slovenski narod, da bi obstal na svoji zemlji, ohranil slovensko besedo in kulturo. In končno smo prišli do težko priborjene države Slovenije. Ohranimo jo, kot so jo imeli v spominu naši predniki. Nam živim naj bo v opomin, da tisti, ki so umrli, niso umrli zaman. Zato ohranimo spoštovanje in častimo spomin na predhodnike, ki so tlakovali pot k svobodi.
Zapisala: Predsednica ZB za vrednote NOB Dovje – Mojstrana, Sonja Mirtič
