Moravice, 5. oktober 2024 – Člani ZB NOB Kočevje smo se poklonili padlim borcem 9. Kočevske brigade in borcem XVIII. divizije, ki so padli v Gorskem Kotarju.
Ljudje, ki spoštujemo svobodo in vse tisto za kar so se žrtvovali borci katerih posmrtni ostanki ležijo pred nami, smo dolžni ohranjati spomine nanje. Ta kraj je priča, da boj za svobodo ne pozna meja in narodnosti, ne pozna spola in starosti in tudi svetovnega nazora ne. Tega so se zavedali tisoči, ki so se uprli največji moriji v zgodovini človeštva in ti in še mnogi drugi so za svobodo dali svoje življenje. Kot pripadniki organizacij, ki ohranjata tradicijo narodnoosvobodilnega boja z obeh strani meje, ne bomo nikoli dovolili, da se njihove žrtve pozabijo. Še posebej pa ne bomo dovolili potvarjanja zgodovine.
Po kapitulaciji Italije so Nemci pričakovali izkrcanje zaveznikov na jadranski obali. Zaradi tega so še posebej s postojankami zavarovali območje od Crikvenice do Sušaka. Zavarovati je bilo potrebno razgiban in gozdnat Gorski Kotar in cestno povezavo od Reke do Karlovca Luiziano. Okupator je iz postojank izvajal napade na oddaljenejša območja. To se je vedno končalo s pobijanjem civilistov in požiganjem vasi.
Ko so Nemci ocenili, da nevarnosti za izkrcanje zaveznikov ni več, so izpraznili vse postojanke, zadnji dve 25. novembra v Delnicah in 28. novembra v Vrbovskem, le v oddaljenem Ogulinu je ostalo okrog 1000 Nemcev, ustašev in mobilizirancev.
Po kapitulaciji Italije je osvobojeno ozemlje Gorskega Kotarja varovala 13. primorsko-goranska divizija. Ko sta bili dve brigadi poslani v Liko, dve pa v hrvaško Primorje, so bile partizanske sile zelo oslabljene. To pa je močno poslabšalo varnostni položaj Gorskega Kotarja, s tem pa tudi osvobojenega ozemlja na jugu Slovenije.
Glavni štab Slovenije in Glavni štab Hrvaške sta se dogovorila, da se v Gorski Kotar pošlje 18. divizija. Najprej je na pot odšla 9. Kočevska brigada, kasneje 10. Ljubljanska brigada, 8. Levstikova brigada pa je ostala v Sloveniji.
Dopoldne 20. novembra 1943 so se v Polomu urejale enote 9. Kočevske brigade. Ker je bilo brigadi dodano precej novih enot in borcev, je bila to zahtevna naloga. Bilo je tudi veliko mladih in neizkušenih borcev. Brigada je iz Poloma preko Grčaric, Kočevske Reke, Borovca in Drage naslednji dan prišla do Čačičev. Počivali so samo trikrat ob tem, da je stalno deževalo, gazili pa so tudi visok sneg. Med pohodom je nekaj starejših borcev omagalo, nekateri mlajši pa so dezertirali. V prvih jutranjih urah 22. novembra 1943 so prečkali Kolpo.
Po navezavi stikov s hrvaškimi partizani so se pričele neprestane borbe. Na območju Gorskega Kotarja so se nahajale močne nemške enote, v veliko pomoč pa so jim bili tudi ustaši, domobrani in tudi četniki.
Ena izmed velikih težav je bila sovražnikova lažna propaganda o krutosti slovenskih partizanov. Zelo veliko je bilo dela s prepričevanjem, da so to laži. Z organiziranjem mitingov in političnim delom se je kmalu povrnilo zaupanje prebivalcev.
Borbe pa so zahtevale tudi žrtve. Natančno število padlih ni znano. 21. decembra 1943 so domačini Moravic in okoliških naselij na pokopališču pokopali 22 borcev, padlih pri Vrbovskem. Med njimi naj bi bilo 13 padlih iz 9. Kočevske brigade. Vseh skupaj pa je bilo v tem kraju pokopanih 26 borcev 18. divizije.
Pred kratkim je Slovenija dočakala spremembo zakonodaje, tako da sta uporaba nacističnih simbolov in poveličevanje nacističnega gibanja kaznivo dejanje.
Zagovorniki narodne izdaje in poveličevanja domobranstva v parlamentu so sejo zapustili. Sprememba zakonodaje je bila nujna, saj so zakrinkani podporniki nacizma v letu 2024 sredi Ljubljane poveličevali zločinska dejanja.
To pa so dejanja zoper katera so se borili tudi junaki, ki so dali svoja življenja in jim danes izražamo čast in spoštovanje.
Partizani odhajajo, njihova dejanja pa morajo ostati živa. Marsikaj smo že zamudili in mlajše generacije o narodnoosvobodilnem boju vedo zelo malo. Srečanja, kot je tudi današnje, bi morala postati ure zgodovine.
MJ
