Zakaj je potrebno razkrivati vsestranske razsežnosti holokavsta in zakaj ga ne smemo pozabiti?
Ljubljana, Center urbane kulture Šiška – »Grozodejstva, ki so jih sistematično in množično izvajali tako v koncentracijskih taboriščih kot zunaj njih, da bi povečali moč naroda nadljudi in razširili prostor zanje, kažejo, da je bila takrat jasna ločnica med storilci strahotnih zločinov in žrtvami, da je bila na eni strani »pošast« in na drugi strani žrtve, ki so bile z vsemi duhovnimi in materialnimi sredstvi onemogočene, da bi svoje hrepenenje po svobodi in ohranitvi človeškega dostojanstva uresničile.« je bil eden številnih poudatrkov, ki jih je v svojem govoru izpostavila dr. Maca Jogan in spomnila na neizmerno trpljenje več miljonov žrtev, med katerimi jih je veliko končalo življenje v koncentracijskih taboriščih.
Zaslužna prof. Univerze v Ljubljani je citirala tudi italijanskega znanstvenika židovskega rodu Prima Levija, ki je v knjigi Potopljeni in rešeni zapisal: »Ni lahko, niti prijetno raziskovati tega brezna zlobe, vendar mislim, da je to treba storiti, kajti tisto, kar je bilo možno zagrešiti včeraj, bo lahko kdo spet poskusil jutri in bo morda zadevalo nas ali naše otroke«.
Udeležencem slovesnosti je predstavila tudi številne podatke o samem holokavstu, saj se ji po njenem mnenju to zdi potrebno, ker so nujni za celovit zgodovinski spomin in ker si tudi z njihovo pomočjo lahko vsaj približno predstavljamo, kako grozljive razsežnosti je obsegalo uresničevanje načrtov očiščenja arijske rase vseh neprilagojenih: Judov, socialno in rasno neustreznih (duševno, telesno oviranih, Romov) in politično nevarnih »za narod in državo«.
Nacistični zakoni iz leta 1933 so bili temelj za izločitev judovskega prebivalstva iz posameznih delov nemške družbe, njegovo geotizacijo in deportacijo v uničevalna taborišča, ki so po letu 1941 začela delovati na zasedenih območjih Poljske. V taboriščih je med drugo svetovno vojno zaradi pobojev ali pa kot posledica mučenja in bolezni umrlo več milijonov ljudi; ljudje, ki so jih označili za sovražnike nacionalsocializma, Judi, Romi, homoseksualci, predstavniki velikih verskih skupnosti, verske manjšine in drugi politični nasprotniki Tretjega rajha, telesno in duševno prizadeti, skratka vsi, ki niso ustrezali definiciji „čiste“ arijske rase. 12.000 Slovencev se ni nikoli vrnilo v svoje domove, samo v Auschwitzu jih je umrlo več kot 1.300.
V pozdravnem nagovoru je Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB spomnil, da je v nemških, italijanskih, madžarskih in hrvaških koncentracijskih taboriščih bilo med drugo svetovno vojno skoraj 60 tisoč Slovenk in Slovencev. V taboriščih so bili zato, ker so se uprli okupatorju in domačim izdajalcem, zato, ker so ljubili svojo domovino.
Spominska slovesnost v spomin na holokavst je letos vključevala tudi izjemen nastop plesalke na vozičku, invalidke Mije Pungeršič in soplesalca Branka Potočana ki sta se z nastopom poklonila zamolčanim žrtvam nacistične ideologije. Prve žrtve nacistične ideologije čiste rase niso bili Judje, niti ne tujci, Slovani, Romi. Prvi so zaradi svoje drugačnosti umrli gibalno ovirani, slepi, gluhi, posamezniki z zaostankom v duševnem razvoju, duševno in neozdravljivo bolni. Njihovo razčlovečenje se je začelo s prisilno, leta 1933 uzakonjeno sterilizacijo, nato pa se je sovraštvo stopnjevalo vse do pobojev iz usmiljenja. Njihova življenja so bila povsem razvrednotena, nevredna življenja, oni sami pa so bili nekoristni zajedavci, breme družbe. Skoraj tri sto tisoč spregledanih žrtev, ki je napovedovalo največji zločin proti človeštvu – holokavst.
Svoj kamenček v mozaik spominjanja na holokavst je dodal tudi dr. Evgen Bavčar, častni občan Evrope, proglašen leta 2016, in vitez francoske legije časti, ki je za slovesnost prispeval njegove fotografije posnete v času obiska taborišča v Strutoffu ter prisotnim zapisal: »Vojni invalidi smo živa pričevanja grozot vojne. Še veliko več, smo živi spomeniki, za vedno zaznamovani, velikokrat prezirani in ponižani v svojem telesnem spominjanju. Mi, civilne žrtve vojne, ne moremo prikrivati zgodovinskih resnic, tudi pozabiti ne moremo, in zato se tudi sam osebno klanjam spominu tistih, ki ne morejo več pričati, ki so postali pepel v igri indiferentnega vetra pozabe. Daleč je že tega, in vsakokrat ko človeštvo na to pozabi, pade v barbarstvo. Samo dolžnost, naloga spomina nas lahko obvaruje pred nevarnostjo novih zgodovinskih padcev, novih tragedij. Ponudimo torej našim umrlim bratom, za vedno molčečim, brezplačno koncesijo v varnem zavetju spomina v našem duhu kot tudi v zavesti, da smo, da obstajamo, da smo še vedno zavest telesa in imena, ki ga nosimo.«
1. novembra 2005 je Generalna skupščina OZN sprejela resolucijo s katero je 27. januar, to je na dan, ko je bilo leta 1945 osvobojeno največje koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, razglasila kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. 74 let po koncu tragičnih in nasilnih dogodkov druge svetovne vojne se spominjamo ene najtemnejših poglavij zgodovine kot opomin in opozorilo. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta smo v Sloveniji tokrat počastili z osrednjo proslavo v Centru urbane kulture v kinu Šiška, v soorganiziaciji koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednoste NOB Slovenije pa jo je pripravila TV Medvode.
Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in Vlasta Nussorfer, varuhinja človekovih pravic.
Rdeča nit prireditve je bil opomnik na grozote v taboriščih s pesmimi taboriščnikov, z upanjem, da bo jutrišnji dan drugačen, ker se to ne sme več nikdar ponoviti. Nastopali so voditeljica Mojca Poredoš, Glasbena šola Ljubljana Moste – Polje z godalnim orkestrom pod vodstvom prof. Ksenije Trotovšek Brlek, glasbenica Ditka ob spremljavi Gorazda Čepina, glasbenika Tone Habjan in Nejc Jemc, recitatorji Maša Kavčič, Lina Potočki Vozny, Anže Škofic in Urban Pipan ter Mija Pungeršič, plesalka na vozičku, plesalec in koreograf Branko Potočan, ter na harmoniki Marko Brdnik.
Slavnostna govornica dr. Maca Jogan je svoj govor zaključila: »Ob spominjanju na holokavst se lahko vsakdo odloči, ali bo v globini zavesti ohranjal sporočilo »Deutschland, Deutschland uber alles…« in »naredite mi to deželo zopet nemško«, ali pa bo dal prednost Prešernovi želji »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. Za odločanje pa je potrebno celovito vedenje o preteklih grozodejstvih, kajti le tako se lahko z izobraževanjem in vzgojo oblikujejo osebnosti, ki se jim bodo v prihodnje upirale in jih preprečevale.«
____________________________
fotografije: Iztok Pipan
