Pred 73 leti, 11. septembra 1943, je bilo osvobojeno koncentracijsko taborišče Kampor na otoku Rabu. V njem je v letih 1942 in 1943 trpelo, umiralo in upalo 15.000 slovenskih in hrvaških rodoljubov s celotnega ozemlja Ljubljanske in Reške pokrajine, ki so ga okupirali Italijani. Med njimi je bilo tudi 1200 otrok. Več kot 4500 internirancev je umrlo zaradi bolezni, lakote, vročine in mraza, od tega 1433 Slovenk, Slovencev in njihovih otrok. V vseh italijanskih taboriščih je bilo med vojno 36.200 Slovenk in Slovencev.
Slovesnost ob dnevu osvoboditve sta pripravila Taboriščni odbor Rab-Gonars pri koordinacijskem odboru žrtev vojnega nasilja in mesto Rab. Okoli 200 zbranim, med njimi so bili tudi trije preživeli interniranci, so med drugim spregovorili Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje, Uroš Prikl, član Državnega zbora Republike Slovenije, in slovenska veleposlanica v Zagrebu Smiljana Knez. Vsi so poudarjali, da se grozote vojne in taborišč ne smejo nikoli pozabiti in da je treba zgodovino prenašati na mlajše rodove. Janez Alič, član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, pa je med drugim spomnil, da je bil 11. september 1943 za internirance najpomembnejši dan, ko so razorožili 2200-člansko posadko in postali spet svobodni, da so že 5. januarja 1943 v taborišču ustanovili organizacijo OF in da so ob osvoboditvi ustanovili rabsko brigado, ki je štela 1770 borcev, njen poveljnik je bil Franc Potočnik, namestnik pa Anton Vratuša. Kulturni program so oblikovali člani moškega pevskega zbora Svoboda iz Kočevja.
