V 98. letu starosti nas je v nedeljo na božični dan za vedno zapustil Lado Kocijan. Partizan – prvoborec, častnik – general, predavatelj – izredni profesor, aktiven družbeno politični delavec, med zadnjimi živimi pričevalci narodnoosvobodilnega partizanskega boja, častni občan občine Mirna, naš tovariš.

Rodil se je 14. avgusta leta 1925 na Mirni. Štirinajstletnega ga je presenetila druga svetovna vojna. Najprej je bil aktivist Osvobodilne fronte v Mirnškem okraju in hkrati tudi v skupini Osvobodilne fronte v Meščanski šoli Novo mesto, katero je obiskoval, a jo je moral iz varnostnih razlogov kmalu zapustiti. Tudi v domačem kraju je postalo življenje vse bolj nevarno.

Tako je v juniju leta 1942 je že odšel v partizane. Vključil se je v 1. četo Krškega odreda. 4. septembra 1942 je bil prisoten pri ustanovitvi Gubčeve brigade na Trebelnem. Julija 1943 je bil vključen kot borec in kasneje kot pooblaščenec Oddelka za zaščito naroda v 15. partizanski diviziji. Bil je udeleženec znamenite in zmagovite bitke na Jelenovem žlebu, ko so partizanske enote hudo porazile okupatorsko italijansko vojsko. Tam je bil tudi ranjen.

Težko pričakovano svobodo je dočakal v Ljubljani.

Po vojni je ostal v JLA. Opravljal je različne odgovorne naloge v Ljubljani, Mariboru, Portorožu in Novemu mestu. Sledil je Zagreb in nato v generalštabu v Beogradu. Vmes je v Sarajevu končal vojaško pehotno šolo. Leta 1959 pa še Višjo  vojno akademijo, kjer je bil eden najboljših slušateljev. Po študiju je opravil še izpit za čin polkovnika, ki ga je s ponosom nosil 17 let. Sledila so službovanja po različnih krajih bivše države. Ponovno se je vrnil v Beograd. Leta 1969 je končal šolo ljudske obrambe in dobil čin generalmajorja JLA. Leta 1977 je bil premeščen na delovno mesto načelnika štaba TO Slovenije v Ljubljani, kjer je leta 1981 zaključil svojo delovno kariero.

Pred upokojitvijo pa vse do leta 1997 je bil predavatelj predmeta »Operatika in strategija« ter predstojnik Katedre za obramboslovje na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, današnji Fakulteti za družbene vede. Kot profesor je prispeval k razvoju znanj študentov in s tem usposobljenosti rezervnih častnikov, ki so lahko to znanje uporabili tudi v vojni za samostojno Slovenijo.

Po upokojitvi se je aktivno vključil v delovanje Zveze borcev kot član glavnega odbora, predsednik skupnosti 7. korpusa in predsednik skupnosti 15. divizije.  Aktiven je bil v borčevski organizaciji na Mirni. Redno se je udeleževal proslav in prireditev v organizaciji borčevskih organizacij. Vse do zadnjega je spodbujal spomin na narodnoosvobodilni boj in bil zvest vrednotam partizanskega boja ter opominjal na krutosti katerekoli vojne. Njegovi nastopi in prisotnost v javnosti so bili usmerjeni v trajno prizadevanje in ohranjanje pomena partizanskega boja in zmage nad nacifašizmom. Zvesto je zagovarjal tovarištvo, medsebojno spoštovanje, poštenje in solidarnost. Je prejemnik Zlate plakete ZZB NOB Slovenije.