MARJAN ŽNIDARIČ

SLOVENCI V PRIMEŽU OKUPACIJE, KOLABORACIJE IN OSVOBODILNEGA BOJA V LETIH 1941–1945

I. Glavne značilnosti političnih razmer v zadnjih letih pred vojno

Dogajanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno niso bila samo posledica nacifašistične okupacije in razkosanja slovenskega ozemlja, ampak v veliki meri tudi rezultat splošnih družbenih, še posebej političnih razmer v zadnjih letih pred vojno. Te so bile takšne, da ni bilo pričakovati enotnega nastopa in odnosa slovenskega prebivalstva do okupatorjev. Slovence so najbolj delila nepomirljiva ideološka nasprotja med komunisti in katoliškimi integralisti.
Veliki politični in ideološki spopadi, ki so od konca 20. let prejšnjega stoletja pretresali Jugoslavijo in Evropo, so pospešili razhajanja v slovenskih političnih taborih. Največja in najmočnejša politična stranka, Slovenska ljudska stranka (SLS), je vztrajala na slovenskem avtonomizmu ter nastopala proti liberalizmu in jugoslovanstvu, še odločneje pa proti marksizmu oz. komunizmu. Konec 20. let je za takšno ravnanje dobila pomembno institucionalno oporo v Katoliški akciji, ki je po objavi papeških okrožnic Quadragesimo anno leta 1931 in Divini redemptoris leta 1937, ki sta zavračali krščanski socializem in odklanjali kakršnokoli sodelovanje katoličanov s komunisti, delovala vedno bolj politično. Njen politični ekskluzivizem s poudarjanjem katolištva kot temeljne nacionalne identitete je povzročil novo “ločevanje duhov”, pa tudi razdore in ločevanje v katoliških vrstah samih.
Najmilitantnejša skupina v Katoliški akciji je bila Zveza katoliških dijakov, prvotna imenovana Zveza mladcev Kristusa kralja, pod vodstvom srednješolskega profesorja Ernesta Tomca. Brezkompromisno se je spopadala ne samo s komunisti in krščanskimi socialisti, ampak tudi z akademskim katoliškim društvom Straža, ki ga je vodil bogoslovni profesor dr. Lambert Ehrlich. Čeprav so tudi “stražarji” bili odločni nasprotniki komunizma, so odklanjali Tomčev stanovski totalitarizem. Diferenciacija v katoliškem taboru se je nadaljevala vse do začetka vojne, najbolj zaradi različnih ocen španske državljanske vojne in prihoda tretjega rajha na Karavanke leta 1938.
Konservativne težnje v katoliških vrstah so šle celo tako daleč, da je prišlo do razcepa in dokončne ločitve sindikata krščanskih socialistov, Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) od SLS. Vodstvo SLS pri poskusu nasilne vzpostavitve idejne in politične enotnosti katoličanov ni izbiralo sredstev in je po vstopu v vlado leta 1935 uporabljalo tudi administrativne pritiske in prepovedi. Ko se je leta 1936 Katoliška akcija preoblikovala v elitno narodno organizacijo, ji je bil cilj katoliška prenova celotne družbe. V praktični politiki je nastopala zlasti proti komunistom in levici.
Odločna katoliška ofenziva pa ni bila enako uspešna na vsem slovenskem ozemlju. V lavantinski (mariborski) škofiji je imela precej manj pristašev kot v ljubljanski, kjer je škof dr. Gregorij Rožman močno padel pod vpliv prof. Tomca in mu popolnoma zaupal. Mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič je zagovarjal stališče, da mora biti vera pred politiko, zvestoba narodu pa je pogoj za pravo vernost. Na veliko razliko med Rožmanom in Tomažičem že v letih pred 2. svetovno vojno kažeta dva primera.
Škof Rožman je z objavo resolucije duhovniške konference ljubljanske škofije v Ljubljanskem škofijskem listu aprila 1940 ostro nastopil zoper JSZ, češ da je zapadla pod vpliv marksističnih idej in da ne upošteva papeževe socialne okrožnice. Kljub pritiskom škof Tomažič ni sledil ljubljanski obsodbi JSZ. Še bolj se je razlika med obema škofoma pokazala na verskem obnovitvenem tečaju katoliških izobražencev v Kranju avgusta 1940, na katerem so obravnavali problem enotnosti med katoličani. Mariborski škof se je v svojem nastopu zavzel za premoščanje težav in gradnjo mostov med različno mislečimi, ljubljanski škof pa je zagovarjal popolno ločitev duhov in podiranje mostov. Po njegovem ni zadostna edinost v dogmah, biti mora tudi v disciplini, metodi in taktiki. Zbrani množici je celo zaklical: “Treba nam je novega Mahniča, četudi bi šel kje predaleč!” Na osnovi zapisanega se ne smemo čuditi vsemu tistemu, kar se je med okupacijo dogajalo v ljubljanski škofiji.
Z vse ostrejšimi kritikami v lastnih vrstah se je soočala tudi slovenska liberalna politična elita, ki je vztrajala pri jugoslovanstvu in centralizmu. Po volitvah leta 1935, na katerih je Jugoslovanska nacionalna stranka doživela neuspeh in ko je v novo vlado zopet vstopil dr. Anton Korošec se je politična moč slovenskih liberalcev sesula. Ko se je v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja Jugoslavija znašla na pragu vojne, slovenskega liberalnega tabora praktično ni bilo več. Razcepljen je bil na številne skupine, ki so imele različna stališča do temeljnih političnih in narodnih vprašanj.
Ravno tako so v tridesetih letih 20. stoletja razpadale vezi med delavskimi, socialističnimi in marksističnimi skupinami ter strankami. Slovenski socialisti, ki so se zavzemali za postopne socialne reforme, so zato zavračali komunizem, odločno odklanjali fašizem in nacizem ter simpatizirali s špansko republiko in s protifašističnimi gibanji v Evropi.
Vse do sredine tridesetih let komunisti na politične razmere v Sloveniji niso imeli pomembnejšega vpliva. Njihov pomen se je povečal šele z vključitvijo v narodnoobrambno in ljudskofrontno gibanje v drugi polovici tridesetih let. V Čebinskem manifestu so se komunisti zavzeli za združitev vseh Slovencev v “Svobodni Sloveniji”. To je bil program, ki je bil sprejemljiv tudi za nekatere druge politične skupine. Komunisti so bili tudi pobudniki za odhajanje prostovoljcev v Španijo. Kljub zvezi med Moskvo in Berlinom leta 1939, se je večina slovenskih komunistov dobro zavedala nevarnosti, ki je Slovencem grozila z nemške in italijanske strani. Zato so vztrajali tudi pri protifašistični in narodno obrambni politiki tudi v zadnjem letu pred napadom na Jugoslavijo ter iskali zaveznike med demokratično in narodno usmerjenimi skupinami.

II. Okupacija in okupatorjevo nasilje

Nacistično – fašistična okupacija spomladi 1941 je za slovenski narod pomenila največjo nesrečo v njegovi zgodovini. Po napadu na Jugoslavijo in kratkotrajni aprilski vojni je Dravska banovina postala okupacijsko območje treh držav, Nemčije, Italije in Madžarske, ki so že prej imele v posesti del slovenskega etničnega ozemlja. Nemčija si je prisvojila največji in najbogatejši del Slovenije: vso slovensko Štajersko, jugoslovanski del Koroške, skoraj vso Gorenjsko, 10–15 km širok pas Dolenjske južno od Save in nekaj vasi v severozahodnem delu Prekmurja. Druga dva okupatorja sta dobila precej manj, Italija Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžarska pa večino Prekmurja in slovenski del Međimurja. Vsi trije okupatorji so v nasprotju z mednarodnim pravom na okupiranih ozemljih uvedli svoj upravni, gospodarski, politični in kulturni red. Nacistična Nemčija je na svojem zasedbenem območju uvedla okupacijski sistem šefa civilne uprave z dvema začasnima upravnima enotama, Spodnjo Štajersko in t.im. zasedenimi območji Koroške in Kranjske, s sedežema v Mariboru in na Bledu. Italijanski fašisti so na svojem zasedbenem ozemlju ustanovili Ljubljansko pokrajino pod vodstvom visokega komisarja. Tudi v Prekmurju je avgusta 1941 vojaško upravo nadomestila civilna, ki je murskosoboški okraj vključila v Železno, lendavski pa v Zalsko županijo s sedežema v Szombathelyu in Zalaegerszegu. Če upoštevamo še narodnostno ozemlje zunaj dotedanje Dravske banovine, je bilo slovensko ozemlje razbito na več kot deset pokrajinskih upravnih enot in je bilo med najbolj razkosanimi območji v Evropi.

Glavne značilnosti nacistične in fašistične okupacije na Slovenskem so bile aneksionizem, raznarodovanje in kruto nasilje, ki je bilo v prvi vrsti posledica samega akta okupacije in izvajanja okupacijske potujčevalne politike ter odpora proti okupatorjem in njihovim domačim sodelavcem. Najizrazitejši izraz nasilja je bilo zapiranje narodno zavednih protifašistično in protinacistično usmerjenih ljudi, političnih emigrantov iz Primorske, politično in rasno pregledovanje ter ocenjevanje ljudi, množično izganjanje prebivalstva, delitev ljudi v različne državljanske skupine, uničevanje vsega slovenskega in uvajanje okupatorjevega, zaplemba slovenskega premoženja itd. Ker mnogi radi zamenjujejo vzrok in posledico, velja jasno poudariti, da so omenjene oblike nasilja okupatorji uvedli takoj po okupaciji in ne šele po vstaji slovenskega naroda. Slovenski odpor je celo preprečil oziroma zavrl izvedbo nekaterih že predvidenih nasilnih ukrepov. Hkrati je tudi res, da je odločni slovenski odpor sprožil nekatere nove oblike okupatorjevega nasilja. Nasilje je bilo uspešnejše tam, kjer odpor ni imel množične podpore pri prebivalstvu. Največji obseg je okupatorjevo nasilje doseglo poleti in jeseni 1942, vendar ni moglo za daljši čas odvrniti prebivalstva od sodelovanja v boju za narodno osvoboditev.

Različni okupatorjevi raznarodovalni ukrepi so povzročali slovenskemu prebivalstvu fizično in psihično nasilje, s katerim mu je bilo odvzeto vsakršno človeško dostojanstvo, ogrožena sta bila osebna varnost in življenje ljudi. Psihično nasilje je predstavljala predvsem velika negotovost in skrb za lastno usodo ter usodo najbližjih.
Vsi trije okupatorji so spomladi 1941 obsodili slovenski narod na fizično uničenje. Slovenci bi morali kot etnična enota izginiti v nekaj letih. Svoj etnocidni načrt so pričeli takoj izvajati, sicer z različno intenzivnostjo, na različne načine in z različnim rokom za dosego cilja. Novi red v okupiranih deželah so uveljavljali z okupacijsko oblastjo, policijo in vojsko.
Ena temeljnih značilnosti okupacije slovenskega ozemlja leta 1941 je bila priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k okupatorskim državam. Prvi je to 3. maja 1941 storil italijanski okupator, ki je s kraljevim ukazom priključil Ljubljansko pokrajino k Italiji. Madžarski nacisti so Prekmurje priključili k Madžarski 16. decembra 1941 z zakonom parlamenta. Nacistična Nemčija je svoje okupirano slovensko ozemlje nameravala priključiti k nemškemu rajhu 1. oktobra 1941, a tega iz različnih razlogov, tudi zaradi slovenskega upora, ni uspela storiti tudi po dveh preložitvah roka. Je pa nemški okupator kljub temu zasedene slovenske predele postopoma vključeval v svoj družbeni red in pri tem grobo kršil določbe mednarodnega prava o vojni in okupaciji.

S priključitvijo okupiranega ozemlja so okupatorji želeli izvesti tudi popolno potujčenje slovenskega prebivalstva, pri čemer so se posluževali najrazličnejših oblik nasilja. Med temi so izstopale aretacije in množične deportacije slovenskega prebivalstva, spreminjanje zunanjega videza dežele, razpustitev slovenskih društev, organizacij in združenj, uničevanje slovenske kulture in šolstva, odstranitev katoliške duhovščine. Navedeni ukrepi pa niso bili edini, s katerimi so nacisti in fašisti skušali dati zasedenim slovenskim pokrajinam povsem neslovenski videz. Nasilje nad slovenskim prebivalstvom je izvajalo tudi okupatorjevo uradništvo, vojska, policija, davčna politika, okupatorjeva propaganda in sredstva javnega obveščanja. Posebno poglavje v okupatorjevem nasilju so bila streljanja talcev, ki so bila okupatorjev krvavi odgovor na osvobodilno gibanje in so zahtevala največ žrtev v prvih dveh letih vojne, ko je bil psihološki učinek potujčevalnih ukrepov na slovensko prebivalstvo največji.

V začetnem obdobju okupacije so ljudi najbolj prizadele obsežne aretacije in mučenja političnih jetnikov v okupatorjevih zaporih ter pošiljanja v koncentracijska taborišča. Veliko strahu in zla med slovenskim prebivalstvom so povzročale brezobzirne nacistične zasliševalne metode in postopki, ki so temeljili na hudem mučenju ljudi. Le redki so klonili in postali okupatorjevi sodelavci. Izdaje, aretacije in mučenja so močno vplivali na moralo ljudi.
Nacisti so nameravali izgnati od 220 do 260 tisoč ljudi. Nemški nacisti so na svojem okupacijskem območju načrtovali izgnati vsakega tretjega Slovenca. Tako množično zasnovanega izgona Slovencev pa okupator ni mogel uresničiti iz več razlogov. Glavni je bil vsekakor osvobodilni boj in z njim povezane nemirne razmere na Štajerskem in Gorenjskem, pojavile pa so se tudi naselitvene in transportne ovire ter okupatorjeve potrebe po delovni sili v vojni industriji. Skupno je nemškemu okupatorju v vsem obdobju vojne uspelo iz bivše Dravske banovine izgnati okoli 80.000 Slovencev (17.500 v Srbijo in NDH, 45.000 v Nemčijo, blizu 18.000 pa se jih je še pred izgonom pravočasno umaknilo v Ljubljansko pokrajino) ali tretjino predvidenih oziroma 9% vsega prebivalstva, kar je bil največji del nekega naroda v zasedenih pokrajinah. Med izgnanimi je bilo največ izobražencev.

Če k izgnancem prištejemo še nekaj deset tisoč interniranih v nacistična koncentracijska taborišča in na prisilno delo širom po Evropi ter prisilno mobilizirane v nemško vojsko, ugotovimo, da je v času nacistične okupacije moralo zapustiti domovino skoraj 20% Slovencev na nemškem okupacijskem območju. Na domove izgnanih Slovencev so nacisti uspeli naseliti samo okoli 14.000 Nemcev, po večini Kočevarjev. Največ so jih naselili v naselitvenem pasu ob Savi in Sotli.

Na slovenskem Štajerskem, Gorenjskem in v Mežiški dolini so nacisti razpustili približno 4.000 društev in organizacij, uničili 2.500.000 slovenskih knjig, ukinili vse slovenske kulturne ustanove in jih zamenjali z nemškimi, pregnali slovenščino iz bogoslužja v cerkvah.
Ena od oblik okupatorjevega nasilja, ki so najbolj množično prizadele slovensko prebivalstvo je bila od julija 1942 dalje prisilna mobilizacija v nemško vojsko, kamor so nacisti do konca vojne spravili okrog 28.000 slovenskih fantov in mož iz Štajerske ter med 8 in 9 tisoč iz Gorenjske. Približno 8.500 jih je za vedno ostalo na nemških bojiščih. Slovenski fantje v nemških uniformah so se morali bojevati na vseh bojiščih tretjega rajha, od ruskih step na vzhodu do Afrike na jugu, Norveške na severu in Normandije na zahodu.

Po prvih oboroženih akcijah slovenskega osvobodilnega gibanja na Štajerskem in Gorenjskem poleti 1941 je nemški okupator posegel po najhujši obliki nasilja, po streljanju talcev. Streljanje talcev so nacisti, podobno kot pošiljanje v koncentracijska taborišča, označevali za “varnostno policijski ukrep”, ki sta ga pred eksekucijo spremljala strašno mučenje in izsiljevanje. V resnici so nacisti s streljanjem talcev izvajali povračilne ukrepe proti slovenskemu odporu, saj so streljali izključno pripadnike osvobodilnega gibanja. Po najnovejših podatkih je bilo med vojno na Gorenjskem v 127 skupinah ustreljenih 1.270 ljudi, na Štajerskem pa v 66 skupinah 1.590 ljudi, katerih imena so objavili z razglasi, v neobjavljenih streljanjih pa še prek 300, skupno torej na nemškem okupacijskem območju prek 3.160 talcev. Poleg tega je nemški okupator pobil veliko ljudi v svojih mučilnicah (na primer v Dravogradu) in med izvajanjem svojih akcij na terenu, v katerih so pobijali sodelavce OF in partizane.

Posebna oblika okupatorjevega nasilja na Gorenjskem in Štajerskem so bile aretacije in deportacije sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev od avgusta 1942 dalje. Prek posebnih taborišč so izgnali okoli 8.000 Slovencev. Najpretresljivejša pri tem je bila ločitev staršev od otrok na Štajerskem. Starše so poslali v koncentracijska taborišča, otroke pa dali v posvojitev nemškim družinam (ukradeni otroci). Na Gorenjskem so pustili, iz doslej še nepojasnjenih razlogov, družine skupaj. So pa nacisti na Gorenjskem poleti 1942 uvedli izredne razmere, v katerih so požgali ter zravnali z zemljo kar 11 vasi (Rašico in Dražgoše že prej), moške, starejše od 15 let postrelili in zmetali v ogenj, drugo prebivalstvo pa izgnali v Nemčijo. Na Štajerskem je nemški okupator do jeseni 1944 požigal le posamezne domačije, nato pa tudi cela naselja.

Za nekoliko “mehkejše” raznarodovanje slovenskega prebivalstva se je odločil italijanski okupator. Italijanski fašisti niso preganjali ljudi iz narodno političnih razlogov, dopustili so obstoj in delovanje slovenskih kulturnih in drugih ustanov (tudi univerze) – seveda pod svojim nadzorstvom. Svoje raznarodovalne cilje so poskušali doseči predvsem s pomočjo dvojezičnosti in s postopno ter načrtno fašizacijo mladine. Ljubljano so po nekaj mesecih obdali z bodečo žico ter sistemom bunkerjev in utrdb in jo tako skušali izolirati.
Ko pa so se po enem letu okupacije vojaške in politične razmere zaostrile, nasilje italijanskih fašistov po krutosti in množičnosti ni nič zaostajalo za nasiljem nemškega okupatorja v severnem delu Slovenije. Tako je moralo v italijanska koncentracijska taborišča 30.000 Slovencev in Slovenk.
Od aprila 1942 do januarja 1943 so Italijani streljali tudi talce. Šlo je za skupni maščevalni ukrep vojaških in civilnih oblasti v Ljubljanski pokrajini. V času od 28. aprila 1942 do 28. januarja 1943 so v 22 skupinah ustrelili 146 talcev. Poleg tega je vojaško sodišče v Ljubljani na podlagi pooblastila Mussolinija od novembra 1941 do septembra 1943 izreklo 83 smrtnih obsodb (54 je bilo tudi izvršenih), na dosmrtno ječo je obsodilo 434 oseb, na zapor do 30 let pa 3.082 obsojencev. Poleg talcev in obsojenih na ljubljanskem vojaškem sodišču so italijanske oborožene sile v obdobju italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine usmrtile še 1.569 oseb, med katerimi so bili partizani oziroma sodelavci osvobodilnega gibanja, pa tudi popolnoma nedolžno prebivalstvo. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 so nasilje italijanskih fašistov nadaljevali nemški nacisti. Iz zasedene Ljubljanske pokrajine so v gestapovske zapore v Begunje odpeljali 3.000 zapornikov. Pri tem jim je bila v izdatno pomoč slovenska domobranska policija. Nemški nacisti so izvajali nasilje tudi nad slovenskim prebivalstvom na Primorskem in v Istri (aretacije, pobijanja, požiganja vasi).
Madžarski okupator je pri raznarodovanju prekmurskih Slovencev uporabljal podobne metode kot nemški. Najprej se je pri svojem raznarodovalnem delu poslužil sovražne propagande in groženj oziroma psihičnega nasilja. Prefinjen in do nadrobnosti izdelan propagandni sistem je temeljil na predpostavki, da so avtohtoni prebivalci Prekmurja Vendi, med katerimi je še vedno močno živ spomin na tisočletno sobivanje z Madžari in jih je zato potrebno v kratkem času pomadžariti. Že od za-četka okupacije so Madžari prisilno uvajali rabo madžarskega jezika v javno življenje (dovolili so le prekmursko narečje).
Nasilje nad slovenskim prebivalstvom v Prekmurju so v imenu madžarske okupacijske oblasti izvajali orožniki, civilna in vojaška sodišča ter posebna sodišča generalštaba. Vsi so zelo temeljito opravljali svoje delo. Najpomembnejši instrument madžarizacije so bile šole.
Ker so madžarske okupacijske oblasti upravičeno domnevale, da je morebitni odpor v prvi vrsti pričakovati od priseljencev in mlajših domačih izobražencev, ki so se šolali v Jugoslaviji po prvi svetovni vojni, so se odločile izgnati vse Slovence, ki so se v Prekmurje priselili po letu 1918. Vse izobražence, ki niso bili iz Prekmurja so že leta 1941 izgnali v druge predele Slovenije, kmečka priseljence pa leta 1942 na Madžarsko. Nasilje madžarskih nacistov nad slovenskim prebivalstvom v Prekmurju se je kazalo tudi z vpoklici na prisilno delovno službo in v prisilni mobilizaciji v madžarsko vojsko. V madžarski vojski je izgubilo življenje okoli 500 prebivalcev Prekmurja, okrog 40 pa jih je bilo ubitih zaradi dezerterstva ali skrivaštva.
V skladu z nacistično rasno politiko je madžarski okupator v Prekmurju rešil tudi židovsko vprašanje. Najprej z odvzemom temeljnih državljanskih pravic, nato z vpoklicem na prisilno delo in po nemški zasedbi spomladi 1944 z deportacijami v koncentracijska taborišča, kjer je umrlo 387 prekmurskih Židov.
Iz zapisanega lahko razberemo, da smo Slovenci bili med najbolj prizadetimi okupiranimi evropskimi narodi v drugi svetovni vojni, tako po številu žrtev, kot trpljenju ljudi. Med vojno je na Slovenskem izgubilo življenje nekaj nad 80.000 ljudi, od tega nekaj manj kot 32.000 v partizanskih enotah, v tujih vojskah pa skoraj 11.000.

III. Osvobodilna fronta

Okupacija in razkosanje Slovenije, zlasti pa okupatorjevi raznarodovalni ukrepi so pomenili veliko zarezo, ki je povezala zavedne Slovence različnih političnih in svetovno nazorskih usmeritev, saj je bilo že aprila in maja, zlasti pa po 22. juniju 1941 očitno, da je možno nadaljnji obstoj Slovencev kot naroda iskati samo v oboroženem odporu proti okupatorjem. Obnašanje bivših slovenskih politikov je ustvarilo veliko praznega političnega prostora za mobilizacijo tistih Slovencev, ki so že v prvih tednih okupacije dojeli bistvo okupatorjevih genocidnih načrtov.
V ta prazen prostor je konec aprila 1941 vskočila Osvobodilna fronta (OF), ustanovljena na pobudo številčno skromne in ilegalne Komunistične partije Slovenije (KPS), s svojim programom, ki je na prvo mesto postavljal neizprosen boj proti okupatorjem za osvoboditev in združitev Slovencev v eni državi. Glede notranje ureditve povojne Slovenije pa je program OF zahteval samoodločbo (opirajoč se na Atlantsko izjavo). OF je s svojim programom in delovanjem spreminjala slovenski narodni značaj, bila pa je tudi odlična priložnost za konsenz vseh političnih taborov na Slovenskem. Žal je bila dediščina politične polarizacije iz obdobja pred vojno tako vsidrana v slovensko politično zavest, da do nje ni moglo priti. Glavni zavezniki komunistov v OF so bili krščanski socialisti, levo krilo telovadne organizacije Sokol in levo usmerjeni izobraženci.
OF je v razvoju od organizacije s koalicijskimi značilnostmi do enotne organizacije po podpisu Dolomitske izjave šla skozi več različnih razvojnih stopenj. S svojim programom in pripravljenostjo na oborožen odpor proti okupatorjem je uspela pritegniti večji del Slovencev. Njena organizacijska struktura je zajemala oborožene partizanske enote na terenu, mestno gverilo (enote Narodne zaščite) in zelo razvejano mrežo različnih dejavnosti, od ilegalnih bolnišnic, tiskarn, kurirskih postojank do lastnih časopisov, radia, gledališča in leta 1944 znanstvenega inštituta. Izjemno moralno moč je slovenskemu osvobodilnemu gibanju dajala kulturna ustvarjalnost, ki bi ji v evropskih odporniških gibanjih težko našli enako.
Tako kot večina odporniških gibanj v Evropi je bila tudi OF odločno proti “vrnitvi na staro”. OF je narodnoosvobodilne partizanske čete razglasila za edino legitimno narodno vojsko na slovenskem ozemlju. Ker je protioefovski tabor decembra 1941 zavzel stališče, da je treba uničiti “vsako partizanstvo”, je na dlani, da je bil že od začetka leta 1942 onemogočen vsak poskus organiziranja vzporednih odporniških organizacij.
Razmere v Sloveniji so v marsičem zahtevale drugačno zasnovo pri organiziranju protiokupatorskega odpora kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah. In ravno OF je bila najvidnejši izraz posebnega razvoja osvobodilnega boja na slovenskih tleh. Vzporedno z oboroženim bojem za osvoboditev se je na Slovenskem odvijala tudi revolucija kot del evropskega dogajanja med drugo svetovno vojno. Program OF iz leta 1941 je bil program narodne revolucije in šele pozneje so nastopile okoliščine, ki so povečevale možnost socialistične revolucije. K temu so največ pripomogli nasprotniki OF, ki jih je pri njihovem ravnanju vodilo predvsem sovraštvo do komunizma. Ravno zato je tudi dilema o narodnoosvobodilnem boju ali revoluciji popolnoma odveč. Bilo je oboje.
OF si je v boju proti okupatorjem in njihovim sodelavcem prizadevala graditi tudi novo oblast (narodno ali ljudsko) in slovensko državnost v okviru t.im. nove Jugoslavije. Prelomnico na tej poti je pomenil Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v začetku oktobra 1943, ki je izvolil 120-članski Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Ta se je februarja naslednje leto konstituiral kot zakonodajni organ (parlament), njegovo predsedstvo pa je do izvolitve narodne vlade Slovenije 5. maja 1945 v Ajdovščini opravljalo tudi funkcijo vrhovnega izvršnega organa (vlade).

IV. Oborožen boj za osvoboditev

Namera OF od vsega začetka je bila oborožen boj za osvoboditev. V prvi fazi so se v pripravah na oborožen boj najbolj angažirali komunisti, mejnik v pripravah na oboroženo vstajo pa je pomenil nemški napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Tega dne je bilo v Ljubljani ustanovljeno Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet (pozneje se je nekajkrat preimenovalo), ki je vodilo slovensko partizansko vojsko vse do 1. marca 1945, ko je prišlo do preimenovanja narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije v Jugoslovansko armado. Nato so do 18. maja 1945 vse slovenske partizanske enote postopoma prešle v različne sestave jugoslovanske armade.
V začetku vstaje poleti 1941 so imeli okupatorji na Slovenskem močne oborožene sile. Na nemškem okupacijskem območju so štele okrog 13.600 mož (na Štajerskem 8.000 in na Gorenjskem 5.600), v italijanski zasedbeni coni pa je bilo kar 40.000 italijanskih vojakov in starešin. Čeprav so bile razmere za vstajo na Štajerskem in Gorenjskem bolj neugodne kot v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila zaradi blažje okupacijske politike tudi mreža organizacij OF veliko gostejša, pa je zaradi močne komunistične organizacije v nekaterih industrijskih središčih prišlo poleti in jeseni 1941 do bliskovite in silovite vstaje, ki pa je kmalu zaradi močnega vpliva nacistične propagande in okupatorjevega nasilja doživela težke udarce. Partizanski porazi so bili tudi posledica slabe izurjenosti. Od skupno 41 čet, ustanovljenih v slovenskih pokrajinah leta 1941, jih je težke udarce z večjimi človeškimi izgubami doživelo kar 15.
V jeseni 1941 je sledil poskus množične vstaje na Slovenskem. Prvi takšen poskus v Posavju, kjer je grozil množični izgon slovenskega kmečkega prebivalstva, ni uspel. V zimskih mesecih je sledil poskus dvigniti vstajo na Gorenjskem, na območju med Revirji, Kamnikom in Savinjsko dolino ter na območju Krima, ki pa je delno uspel le na Gorenjskem. Partizanske enote niso bile dovolj močne, da bi obdržale kontrolo nas zasedenim območjem. Nemške sile so do marca 1942 na Gorenjskem temeljito pometle s partizanskimi enotami.
Večja partizanska skupina je prezimila le južno in vzhodno od Ljubljane in spomladi 1942 omogočila prenos težišča partizanskega delovanja v Ljubljansko pokrajino. Tu se je spomladi 1942 partizanska vojska okrepila, se reorganizirala v grupe odredov, v drugi polovici leta 1942 dobila na Notranjskem in Dolenjskem že prve štiri brigade (Tomšičeva, Šercerjeva, Gubčeva, Cankarjeva), ki so se jim spomladi in poleti 1943 pridružile brigade v drugih slovenskih pokrajinah (Šlandrova na Štajerskem, Gradnikova na Primorskem in Prešernova na Gorenjskem). Iz njih sta v drugi polovici leta 1943 nastali prvi dve slovenski diviziji (14. in 15.), po kapitulaciji Italije pa še tri (18., 30. in 31.). Vse divizije so oktobra in decembra 1943 vključili v slovenska korpusa (7. in 9.), nekaj brigad pa tudi v 4. operativno cono na Štajerskem.
Spomladi in v zgodnjem poletju 1942 je od predmestij Ljubljane do hrvaške meje nastalo veliko osvobojeno ozemlje. Italijanski okupator je zato z veliko ofenzivo, v kateri se je kruto in brezobzirno znašal nad civilnim prebivalstvom, želel ponovno vzpostaviti italijansko oblast nad celotno Ljubljansko pokrajino. Razmerje sil v veliki italijanski protipartizanski ofenzivi je bilo 65.000 italijanskih mož proti 4.400 partizanskim borcem. Ker ofenziva, ki je trajala od sredine julija 1942 do začetka novembra 1942, v prvem obdobju ni prinesla želenega uspeha, so Italijani ustanovili Prostovoljno protikomunistično milico in vanjo takoj vključili tudi slovenske vaške straže, ki so bile ustanovljene že julija 1942 kot spontan odpor dolenjskega in notranjskega prebivalstva proti nasilnemu ravnanju nekaterih partizanskih samovoljnežev (neutemeljene usmrtitve in kruta zasliševanja nasprotnikov osvobodilnega boja).
Od konca novembra 1942 do konca marca 1943 je sledila v Ljubljanski pokrajini partizanska protiofenziva, v kateri je okupator utrpel velike izgube, istočasno pa so se krepile tudi partizanske enote v drugih predelih Slovenije. Leta 1943 se je v italijanski vojski pričel notranji razkroj, ki je septembra istega leta pripeljal do italijanske kapitulacije. Večina italijanskih vojakov, naveličanih vojne, je izročila orožje. Tako je partizanska vojska septembra 1943 dobila velike količine orožja in vojaškega materiala, kar je bilo odločilno za njeno nadaljnjo operativno sposobnost. Z italijansko kapitulacijo in zavzetjem postojank na gradu Turjak in v Grčaricah pa je bilo konec tudi s kolaborantskimi oddelki bele (vaških straž) in plave garde (četnikov).
Italijanska kapitulacija septembra 1943 je na Dolenjskem, Notranjskem in v Slovenskem Primorju sprožila vseljudsko vstajo proti nemškemu okupatorju, v kateri je bila osvobojena skoraj polovica Slovenije. Na osvobojenem ozemlju je takoj prevzela oblast OF. Prišlo je tudi do splošne partizanske mobilizacije, ki je močno okrepila partizanske vrste.
Nemški okupator je na partizanske uspehe odgovoril z veliko jesensko ofenzivo, ki je zajela Primorsko, Dolenjsko, Notranjsko in del Gorenjske. Ofenziva se je pričela na Krasu, v Vipavski dolini, na Banjški in Trnovski planoti, se nato usmerila proti Brkinom in Istri in v zadnji fazi zajela še območje bivše Ljubljanske pokrajine. Kljub veliki okupatorjevi tehnični in številčni premoči, požigu celih vasi na Krasu, v Vipavski dolini in Čičariji, pokolom civilnega prebivalstva, odgonu desettisočev v nemška koncentracijska taborišča, streljanju slovenskih in italijanskih protinacistov itd., je nemška ofenziva terjala manj žrtev kot italijanska leta 1942, odpravila pa je partizanska svobodna ozemlja in zlasti v južnem delu Primorske razpršila komaj nastale partizanske enote. To je bila tudi edina ofenziva v Sloveniji, ki jo je vodila nemška vojska in ne policija.
S prihodom zavezniških vojaških misij med slovenske partizane poleti 1943 (zahodni zavezniki) in februarja 1944 (misije Rdeče armade) je v svet dokončno prodrla resnica, kdo se v Sloveniji dejansko bori proti nacifašizmu. Zavezniki so začeli pošiljati pomoč v opremi in zdravilih ter z začasnih letališč evakuirati ranjence in bolnike.
Slovenska partizanska vojska je z dvema korpusoma oz. petimi divizijami in štajersko operativno cono konec leta 1943 dosegla končno organizacijsko obliko. Čeprav je bila usposobljena tudi za večje operacije, je značaj teritorialne vojske ohranila do svoje ukinitve. Taka je bila tudi njena taktika (partizanska).
Slovenska partizanska vojska je tudi leta 1944 izbojevala več svobodnih ozemelj na Štajerskem in Primorskem (Zgornja Savinjska dolina, Moravško, Kozjansko, Pohorje, Vipavska dolina). Nemške oborožene sile, okrepljene s slovenskimi in italijanskimi (na Primorskem) kolaboracionisti, so bile v bojih s partizani uspešnejše kot pred septembrom 1943 italijanske, zato je partizanska vojska imela tudi precej izgub. Nemški okupator si je še posebej prizadeval ohraniti železniške in druge zveze prek slovenskega ozemlja, ki so jih partizanske enote nenehno napadale, nekajkrat tudi s pomočjo zavezniškega letalstva.
Dejavnost slovenskih partizanskih enot je leta 1944 segala do etničnih meja na severu in na zahodu (Lackov odred in koroški partizani v Avstriji, 30. divizija v Beneški Sloveniji in Reziji), s prihodom 14. divizije na Štajersko in z mobilizacijo novih borcev pa bi naj tudi v tem delu Slovenije nastal korpus.
Od poznega poletja 1944 dalje so se pričele priprave na konec vojne. Jeseni 1944 so se razmere za slovensko osvobodilno gibanje poslabšale, ker je nemški okupator zaradi približevanja front močno okrepil svoje sile in še dodatno zavaroval prometne poti. Tako je bilo sredi leta 1944 na celotnem območju Slovenije 720 sovražnih postojank, v katerih je bilo 120.000 sovražnih vojakov, od tega okrog 17.000 domobrancev. Zaradi svoje lege in poteka širših vojaških operacij sta severovzhodna Slovenija in Primorska postali jeseni 1944 za okupatorja frontno zaledje, v zadnjih mesecih vojne pa prizorišči velikih vojaških koncentracij in operacij. Od novembra 1944 do marca 1945 so sledile velike okupatorjeve ofenzive od Kozjaka do Save, ki so začasno potisnile enote 4. operativne cone v defenzivo. Do nje je prišlo delno tudi zaradi povelja o umiku vseh operativnih enot te cone na Dolenjsko.
V istem obdobju so se na težki preizkušnji znašle tudi enote 9. korpusa na Primorskem in Gorenjskem. Nemški okupator je pripeljal tudi nekaj deset tisoč mož kvizlinških in kolaboracionističnih enot iz drugih predelov Jugoslavije in z njihovo pomočjo opravljal čistke po vseh slovenskih pokrajinah. Pod močnim okupatorjevim udarom so bile tudi enote 7. korpusa na Dolenjskem in v Beli Krajini, ki pa so v dvainpolmesečnih bojih ubranile večji del osrednjega osvobojenega ozemlja (Belo Krajino in Kočevski Rog).
V zaključnih operacijah za osvoboditev Slovenije so s slovenskimi (jugoslovanskimi) partizani sodelovale tudi zavezniške enote, Rdeča armada v Prekmurju ter britanska pri osvobajanju Trsta in Koroške.
Na območju severovzhodne Slovenije je ob koncu vojne prišlo do ene največjih koncentracij vojaštva na slovenskem ozemlju sploh. Tu sta aprila in v začetku maja 1945 tekli dve evropski fronti, vzhodna in jugovzhodna. Medtem ko je vzhodna le za krajši čas oplazila severovzhodni rob slovenskega ozemlja, se je jugovzhodna fronta konec aprila in v začetku maja cela premaknila na slovensko Štajersko in Koroško.
Levji delež pri preprečitvi umika poražencev iz Jugoslavije v Avstrijo, kjer so se želeli predati zahodnim zaveznikom in ne sovjetski ali jugoslovanski armadi, so v zaključnih operacijah na Štajerskem in Koroškem opravile enote slovenske partizanske vojske pod vodstvom štaba 4. operativne cone. S svojo gibljivostjo so razkrajale sovražnikovo zaledje, mu onemogočale organizacijo obrambe in umika. Svojo uspešnost so dokazale med drugim tudi z zajetjem in vdajo poveljnika nemške armadne skupine E generala Löhra v Topolšici v noči na 10. maj 1945.
Nekatere umikajoče se nemške, zlasti pa kvizlinške enote so se upirale še teden dni po nemški kapitulaciji in si skušale z orožjem izsiliti prehod v Avstrijo. Na območju Mislinjske in Mežiške doline ter Dravograda je v dneh med 10. in 15. majem 1945 prišlo še do hudih bojev, ki so terjali številna človeška življenja na obeh straneh. Zadnja bitka druge svetovne vojne v Evropi pa je bila na Poljani pri Prevaljah 15. maja 1945. Partizanska vojska je maja 1945 osvobodila tudi slovenski del avstrijske Koroške in postavila svojo stražo pri vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju, a se je morala na zahtevo Velike Britanije in ZDA v drugi polovici maja umakniti na predvojno jugoslovansko-avstrijsko mejo.
Slovenska partizanska vojska se je od majhnih čet poleti 1941 razvila v močno osvobodilno vojsko, v kateri je bilo ob koncu vojne več kot 37.000 oboroženih mož. Po ocenah je bilo v štirih letih osvobodilnega boja v partizanskih enotah daljši ali krajši čas okrog 100.000 Slovencev.

V. “Bolečina vseh bolečin” *(usodnost kolaboracije z okupatorjem)

Z okupacijo in razkosanjem Dravske banovine se je na slovenskem političnem prizorišču zgodila velika sprememba. Tradicionalni slovenski politični stranki (klerikalna in liberalna) sta doživeli zlom. Nastala sta dva politična tabora. V enem so bili dotedanji predstavniki jugoslovanskega političnega življenja in njihove stranke, v drugem pa komunisti, ki so svoje delovanje “legalizirali” že s svojo ponudbo o sodelovanju v Narodnem svetu, ter skupine, disidenti in frakcije dotedanjih strank, ki se niso strinjale s politiko vodilnih strank. Ti so se združili v OF kot vsenarodni organizaciji, ki ni priznavala okupacije in se je odločila organizirati odpor proti okupatorju, ki je v danih razmerah bil (ne glede na ceno!) edina alternativa za ohranitev slovenskega naroda kot etnične skupnosti.
Dotedanje slovensko politično vodstvo ob začetku okupacije ni imelo vizije, kako ravnati med vojno. Obremenjeno je bilo s predvojnimi ideološkimi in političnimi spori. Pričakovanja, da bodo Slovenci prišli pod Italijo, kjer je bila skoraj tretjina slovenskega ozemlja že pred 6. aprilom 1941, se niso uresničila, kakor tudi ne poskus, da bi Slovenija v celoti prišla pod nemško okupacijo in dobila status protektorata, podobno kot Slovaška ali NDH.
Tisti del vodstva, ki je ostal v Sloveniji, z banom dr. Markom Natlačnom na čelu, se je odločil za politiko čakanja. Poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem, čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. Od prvega dne vojne je politično vodstvo kazalo popolno izgubljenost, neodločnost in malodušje, in kar je še huje, od samega začetka se je podalo na tvegano pot kolaboracije, ki naj bi bila zgolj funkcionalna, a je že v začetku segla krepko čez ta okvir. Res je, da ena od Haaških konvencij celo dovoljuje kolaboracijo v obliki tolerantnega sodelovanja z okupatorjem, vendar je na Slovenskem to sodelovanje že na samem začetku bilo na škodo tistega dela naroda, ki se je okupaciji uprl. Odnosi med narodnoosvobodilnem in nasprotnim taborom so se zato ves čas gibali po spirali sovraštva in maščevanja, kar je na delu slovenskega ozemlja pripeljalo do usodnega bratomornega obračuna, ki je svoj epilog doživel v prvih mesecih po koncu vojne.
Prvi vidni znak aktivne kolaboracije z italijanskim okupatorjem se je pokazal že 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano, ko ji je ljubljanski župan Jure Adlešič na Viču izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. Kolaboracija z italijanskim okupatorjem se je nadaljevala s sosvetom ali konzulto, organom, ki je imel za visokega komisarja Graziolija le posvetovalno funkcijo, deloval pa je do novembra 1941. Konzulta v svoji kolaborantski vlogi ni bila neposredno škodljiva, sodelovanje v njej pa je bilo škodljivo slovenski politiki, ki je s tem zanikala obstoj svoje države, ki je postala del zavezniške koalicije v boju proti silam osi. Da je sodelovanje v sosvetu pomenilo odkrito kolaboracijo z okupatorjem, je po izstopu dr. Marka Natlačna in Ivana Puclja v svojem poročilu notranjemu ministrstvu 22. septembra 1941 potrdil tudi visoki komisar Emilio Grazioli, ki je med drugim zapisal: “Pravi razlog za odstop je strah pred napadi komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije”.
Le deset dni po predaji oblasti okupatorju je ban Natlačen, na Graziolijevo prošnjo, z nekaj pomembnimi Slovenci podal Mussoliniju pismo zahvalo za priključitev Ljubljanske pokrajine kraljevini Italiji. Dejanje zavestne kolaboracije je bil tudi obisk pri Mussoliniju 8. junija 1941, pa številne javne manifestacije, izrazi lojalnosti in globoke hvaležnosti, okupatorju naklonjeno pisanje tiska itd. Takšno ravnanje slovenske politične elite je vzbudilo tudi očitke pri zahodnih zaveznikih. Uradni slovenski politiki niso poskušali niti s pasivnim odporom, njihovo taktiziranje in politika čakanja na rešitev od zunaj je izhajala predvsem iz skrbi za lasten položaj in ne za usodo slovenskega naroda. Takšnemu ravnanju je v celoti, žal, pritegnilo tudi vodstvo ljubljanske škofije s škofom dr. Gregorijem Rožmanom na čelu.
Ena odločilnih napak oz. zamujena priložnost pri poskusu poenotenja Slovencev v odnosu do okupatorja je bila storjena že 6. aprila 1941, ko je ban Natlačen ustanovil Narodni svet in zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov v njem. Narodni svet in ban naj bi izvrševala vrhovno oblast in skrbela za red in mir na območju Dravske banovine. Z neuspešno banovo misijo pri nemškem generalu Hubertu Lanzu v Celju 12. aprila 1941 je takšna vizija neslavno pogorela.
Kako “dosledno” je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev, pove podatek, da je strankin odbor na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja 30. marca 1941 sklenil, da “v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno, niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici”. Že v prvih dneh okupacije so se te lepe in odločne ter domoljubne besede spremenile v javno demonstrirano lojalnost italijanski okupacijski oblasti in se kmalu nato spremenile v odkrito kolaboracijo. V prizadevanjih, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr. Natlačen zaigral na napačno karto.

Verjetno bi SLS ravnala drugače, če bi še živel njen karizmatični voditelj dr. Anton Korošec, ki je umrl konec leta 1940. S Koroščevo smrtjo se je stranka nenadoma znašla brez močnega voditelja, skrhala pa se je tudi njena narodno obrambna ost. Koroščeve izkušnje z narodno ogroženostjo, predvsem pa z Majniško deklaracijo in dogajanji ob severni meji ob in po koncu prve svetovne vojne bi prav gotovo preprečile marsikatero napačno odločitev. Čeprav si je tudi dr. Korošec ves čas prizadeval združiti protikomunistične moči, v tako usodnih trenutkih takšne narodne razklanosti zagotovo ne bi dopustil. Dobro je vedel, da se ideologijo ne veže dobro z geopolitiko, še posebno ne, če gre za obstoj majhnega naroda.
Politika SLS v tistem času je temeljila predvsem na brezpogojni izključitvi KPS iz narodovega političnega dogajanja in na odklanjanju sodelovanja SLS v odporu, ki ga je predlagala, začela in izvajala (vodila) ravno KPS. Sklicevala se je na strogo versko disciplino in na že omenjeni papeški okrožnici. Naraščajoči katoliški integralizem je napovedal vojno komunizmu in ne okupatorjem ter se zavzemal za “podiranje mostov” oz. za strogo ločitev duhov na Slovenskem. Najvplivnejši zagovornik take politike je bil škof Rožman, ki očitno ni bil dorasel razmeram, v katere ga je okupacija pahnila in kamor so ga še posebej pehali klerikalni krogi v Ljubljani, ki sami “niso hoteli po kostanj v žerjavico”, Rožman pa je to rad storil.
Čeprav se je imel za iskrenega patriota, je ravnal in se odločal v duhu ločitve duhov na Slovenskem. Zavedal se je, da ideje komunizma ni mogoče uničiti s puško, a je kljub temu podpisal načelno opredelitev svojih duhovnikov proti OF in sodelovanje z italijanskim in pozneje z nemškim okupatorjem. Odkritih nasprotnikov kolaboracije med duhovščino v Ljubljanski pokrajini je bilo malo.
Škof Rožman je do konca vojne zagovarjal oboroženi boj proti partizanom. Svoje zmotne politike se je očitno prav ovedel šele po vojni, ko je bilo prepozno. O svojem medvojnem ravnanju je škofu Jožetu B. Žabkarju v Rimu med drugim dejal: “Vseh stikov, ki sem jih imel med vojno z Italijani, mi je iskreno žal. Prav vseh. Niti ene stvari nisem od njih dosegel, niti enega talca rešil, niti ene deportacije preprečil, niti ene hiše rešil pred požarom, niti enega trpljenja ublažil. Nič, čisto nič. Obljubljali so mi vedno vse, dali pa nikoli nič.” Do takšnega spoznanja je prišel mnogo prepozno. Pred tem, septembra 1946, ko je v odsotnosti bil obsojen na 18 let zapora je namreč v zagovoru in prigovoru na obtožbe na koncu zapisal: “Če sedaj pred bogom vse premislim, moram priti samo do enega in edinega zaključka. Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil”.
Na osnovi nespornih zgodovinskih dejstev nikakor ni mogoče pritegniti tistim, ki trdijo, da je italijanski okupator kolaboracijo, še najmanj pa škofovo, izsilil. Dokaz za to je popolnoma drugačno ravnanje mariborskega škofa Tomažiča, ki je deloval v mnogo težjih pogojih in pod veliko hujšim okupatorjevim pritiskom. Čeprav so nacisti škofa Tomažiča potem ko so pregnali veliko večino slovenskih duhovnikov iz njegove škofije, tako rekoč konfinirali v škofijskih prostorih v Mariboru, se je pri nemških oblasteh pogumno in odločno zavzel za svoje duhovnike. Še na misel mu ni prišlo, da bi začel z nacisti sodelovati. Že 10. aprila 1941 so nacisti opravili na škofijskem sedežu hišno preiskavo, 19. aprila se je osebno oglasil pri šefu civilne uprave in zahteval izpustitev zaprtih duhovnikov. Šef civilne uprave je njegove zahteve grobo zavrnil. Enak odnos je doživel 14. maja 1941 pri zveznem vodji Štajerske domovinske zveze, ki mu je jasno povedal, da bodo zaprti duhovniki izgnani in da bo morala slovenščina iz cerkva izginiti. Zadnjega maja 1941 je škof To-mažič še enkrat posredoval za zaprte duhovnike. Tudi tokrat, sprejel ga je le referent za verske zadeve pri šefu civilne uprave, je bilo njegovo posredovanje neuspešno. Zaradi svojega ravnanja škof Tomažič tudi ni bil sprejet v Štajersko domovinsko zvezo in je dobil zgolj status zaščitenca (brez vse pravic). Odločno je tudi zavrnil vse poskuse iz ljubljanske škofije (Goričan, Blatnik …), da bi pomagal pri ustanovitvi bele garde oz. domobranstva na Štajerskem. Zato tudi ni čudno, da so štajerski du-hovniki, ki so ostali v škofiji, tudi sodelovali z OF in nekateri odšli celo v partizane. S tem so pokazali, da Slomškov duh, ki gradi vero na temelju zvestobe in ljubezni do slovenskega naroda, še živi.
Za razliko od ljubljanskega škofa Rožmana, ki se je takoj po prihodu Italijanov zavestno in v celoti vdinjal okupatorju, je mariborski škof Tomažič ostal zvest svojemu narodu in veri. Formalno je sicer bil lojalen okupacijskim oblastem, vendar niti z eno svojo potezo ni izkazal naklonjenosti nacističnim genocidnim ukrepom nad slovenskim prebivalstvom. S svojo pokončno držo pred nacisti in z odločnim zavračanjem oboroženega boja zoper partizane in OF je škof Tomažič pokazal vzorno narodno obrambno držo. Če bi se škof Rožman in duhovščina v ljubljanski škofiji med okupacijo vsaj malo ravnala po njem, bi se verjetno izognili bratomornemu boju in se v svojem fanatičnem sovraštvu do komunistov ne bi izdajalsko povezali s fašisti in nacisti, najhujšima sovražnikoma slovenstva in tudi krščanstva.
Preveč prijazen odnos slovenskih politikov in cerkve do italijanskih okupacijskih oblasti je povzročil tudi proteste slovenske duhovščine na Primorskem. Slovenski katoličani v OF so do italijanske kapitulacije vljudno in konstruktivno kar šestkrat poskušali pregovoriti škofa Rožmana, naj sprevidi, da je slovenski narod ogrožen in da je v pogojih genocidnega ravnanja okupatorjev usoda naroda in njegov enotni boj proti okupatorjem veliko pomembnejši od ideologije. Žal tudi štiri pisma IO OF in katoličanov v OF (30. 11. 1941, 31. 3. 1942, 9. 7. 1942, 9. 10. 1942) ter pismo Edvarda Kocbeka (29. 1. 1943), niti osebni obisk pleterskega priorja dr. Josipa Edgarja – Leopolda Lavova pri škofu niso nič zalegli, kakor tudi ne vsa poznejša posredovanja (v času domobranstva) nekaterih vidnih in uglednih katoliških Slovencev (npr. kiparke Karle Bulovec Mrak, pisatelja Franceta Koblarja, dr. Antona Breclja, dr. Izidorja Cankarja …).
Vodstvo slovenskega katoliškega tabora tudi ni upoštevalo, da je Vatikan po 22. juniju 1941 odločno zavračal kakršnokoli križarsko vojno proti komunizmu. Škof Rožman in ban Natlačen sta ignorirala dejstvo, da je Velika Britanija pod konservativno vlado Winstona Churchilla, zapriseženega nasprotnika komunizma, sklenila zavezništvo s Sovjetsko zvezo. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je Churchill izrekel znameniti stavek: “Kdorkoli koraka s Hitlerjem, je naš sovražnik!”. Britansko – sovjetska pogodba in kmalu zatem še Atlantska izjava sta ustvarili temelje za poznejšo zavezniško zmago nad največjo nevarnostjo za civilizirani svet, nad nacizmom in fašizmom. Vodstvo SLS se je javno spomnilo nanju šele v začetku maja 1945, ko je bilo že vse zamujeno in izgubljeno.
Tako slovenska katoliška kot liberalna politična elita sta že od začetka vojne mislili samo nase in na svoje koristi. Izrekanje popolne lojalnosti novim italijanskim oblastnikom v Ljubljanski pokrajini in popolne indiferentnosti do usode Slovencev na nemškem in madžarskem okupacijskem območju si ni mogoče drugače razlagati. Vse to se je dogajalo v času, ko so nacisti na slovenskem Štajerskem in Gorenjskem že množično zapirali zavedne Slovence, opravljali rasne in politične preglede prebivalstva, se pripravljali na začetek deportacij, povsem spremenili zunanji videz dežele, odstranili slovensko besedo iz javnega življenja…, ko je bilo iz okupatorjevih ukrepov povsem jasno razbrati, da je slovenski narod obsojen na fizično uničenje in da leporečju okupatorjeve demagogije ne gre verjeti.

Današnje opravičevanje kolaboracije z izgovorom, da smo Slovenci v izogib žrtvam morali skloniti glave pred okupatorji in mirno čakati na usodo, je zgovoren dokaz, kako nesposobno in neodločno je bilo tedanje uradno slovensko politično vodstvo. Niti na misel jim ni prišlo, da bi jim ravno sodelovanje v odporu lahko na demokratičen način zagotovilo ohranitev oblasti. Očitno je SLS z orožjem okupatorja, pod njegovim poveljstvom ter v boju proti lastnemu narodu (proti OF) zašla v moralni polom, ki ga je značilno potrdila tudi izjava italijanskega generala Ruggera škofu Rožmanu jeseni 1942, ko je dejal: “Nam Italijanom mnogo pomaga (mislil je na pomoč kolaborantov v boju proti OF – op. M. Ž.), a med vami Slovenci ustvarja tako sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.” Sodelovanje z okupatorji svoje domovine je na Slovenskem dobilo značaj narodne izdaje velikih razsežnosti. To je bil moralni greh, za katerega ni opravičila.
Zavrnitev ponujene roke komunistov za sodelovanje v odporu je bila posledica ideološkega apriorizma in popolnoma zgrešene ocene položaja. Vodstvo SLS je z zavrnitvijo sodelovanja v odporu storilo usodno napako, saj je na široko odprlo vrata vplivu komunistov na tiste Slovence iz različnih političnih taborov (tudi katoliškega), ki so pravočasno uvideli genocidne načrte nas slovenskim narodom.
Slovenska zaveza je sredi marca 1942 še vedno poročala v London, da je z odporom potrebno počakati na “čas, ko bodo razmere dozorele…”. OF ni čakala in “ljudstvo je drvelo za njimi”, kot je izjavil vojaški vodja SLS Rudolf Smersu. Vodstvo v domovini je tudi zamolčalo voditeljem SLS v Londonu, da se je odločilo za oboroženo in politično kolaboracijo z italijanskim okupatorjem. Vodstvo SLS v Londonu je že zgodaj grajalo kolaborantsko obnašanje bana Marka Natlačna (to je bil tudi razlog za njegovo likvidacijo leta 1942!). Manipuliranje z informacijami med Ljubljano in Londonom se je nadaljevalo do italijanske kapitulacije, pa tudi še pozneje. Da je prepad med domačim in londonskim vodstvom SLS zares velik, se je najbolj drastično pokazalo poleti in jeseni 1944, ko so v Ljubljani gladko zavrnili navodila iz Londona, da je treba najti skupni jezik z OF in se odvrniti od nemških nacistov.
Najbolj prizadeven je bil dr. Alojzij Kuhar, ki je v odmevnih govorih na londonskem radiu (v posebnih oddajah za Slovence) zaman pozival domobrance v domovini, naj se priključijo partizanom. Dne 11. septembra 1944 se je na domobrance obrnil z naslednjimi besedami: “Vsi tisti, ki se hočete boriti za osvobojenje domovine – in to bi moral biti danes najvišji vzor vsakega slovenskega človeka – pojdite po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in v imenu zaveznikov pooblaščena, da vodi borbo za naše osvobojenje”. Podobna opozorila je iz Londona pošiljal tudi dr. Miha Krek, France Snoj pa je leta 1944 odšel na osvo-bojeno ozemlje in se priključil osvobodilnemu gibanju ter 5. maja 1945 v Ajdovščini postal tudi član narodne vlade Slovenije. Sodelovanje z okupatorji je obsojal tudi dr. Izidor Cankar, ki je kot diplomat živel v Kanadi in leta 1944 vstopil v Šubašičevo vlado. Upal je, da bo slovenske cerkvene predstavnike in domobrance odvrnil od sodelovanja z okupatorjem. Avgusta 1944 se je kot prijatelj s pismom obrnil na škofa Rožmana:”Edini smisel te vojne za Slovence je v tem, da se z njo odpira možnost, da se slovenska zemlja osvobodi in združi in da se tako ustvarijo stalni predpogoji za zdravo narodovo življenje po tisočletnem umiranju. Domobranci ta cilj ovirajo, ko so stopili v Hitlerjevo službo in proti zaveznikom. Na Primorskem bodo partizani stali skupaj z zavezniki, a kje bodo domobranci? Nekateri se bodo razbežali, ko Nemci od-idejo, drugi pa bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo? Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejšo politično napako na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega, ali boš ti jasno videl stvari, jasneje od tistih nesrečnih, nevednih ali krivih ljudi, ki naše mlade ljudi organizirajo v boju proti koristim lastnega naroda…” Žal škof Rožman tega ni hotel videti.
Tudi ponudba amnestije za pripadnike kolaboracionističnih enot septembra 1944 in januarja 1945 s strani osvobodilnega gibanja med slovenskimi domobranci, razen nekaj izjem na Primorskem, ni padla na plodna tla. Ob italijanski kapitulaciji septembra 1943 je še bila priložnost, da bi meščanske stranke napake iz prvih dveh let vojne popravile. Če bi takrat vodstva slovenskih meščanskih strank imela vsaj trohico politične razsodnosti, bi belo gardo pridružila narodnoosvobodilni vojski in pričela borbo proti skupnemu sovražniku. Namesto tega je prišlo do še tesnejšega sodelovanja z nemškim okupatorjem, kakor je bilo prej z italijanskim. Osnovala se je prava, dobro organizirana slovenska vojska, ki je oblekla nemško uniformo in prisegla zvestobo tretjemu rajhu in Hitlerju v boju zoper partizane (OF) in njihove zaveznike. Najbolj tragično je, da je tako do konca vojne tudi ravnala, saj je bratomorno klanje do popolnega iztrebljanja sovražnika proglasila celo za narodno dolžnost. Verjetno je kar precej za lase privlečena teza, da protioefovskemu taboru samo zaradi nasprotovanja generala Leona Rupnika in njegovih sodelavcev vse do začetka maja 1945 ni uspelo odvrniti slovenskega domobranstva od nemškega skrbništva. Tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar je obsodil kolaboracijo. V “Letih mojega popotovanja” (1957) je med drugim zapisal: “rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati… nera-zumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin…”
Politika čakanja, ki so jo razglašali nosilci bivše oblasti, se je pokazala popolnoma neproduktivna in škodljiva. V tem kontekstu so za slovensko zgodovino minorne tudi diplomatske in politične igrice, ki jih je vodil protioefovski politični tabor in s katerimi je skušal prepričati sebe, slovensko in mednarodno javnost v pravilnost in pravičnost svojega ravnanja. Nasprotniki OF skozi vsa štiri leta nacifašistične okupacije niso bili sposobni z ničemer, ne vojaško in ne politično držati ravnotežja z osvobodilnim gibanjem, ki ga je vodila OF. Tudi široko zasnovana Slovenska zaveza, ki so jo šteli za najvišjo slovensko demokratično koalicijo, ni premogla nobenega resnejšega narodnopolitičnega programa, s katerim bi prepričala, da si resnično prizadeva za osvoboditev Slovencev. Po kapitulaciji Italije je z izstopom liberalcev v bistvu razpadla. Proti koncu leta 1944 je sicer zaživela nova organizacija, ki je skušala združiti protipartizanske skupine (Narodni odbor za Slovenijo), ki pa je v začetku maja 1945 ravno tako doživela klavrn konec. Jalovost in nemoč nasprotnikov OF pa je bila v veliki meri tudi posledica precejšnjih neusklajenosti in raznolikosti med posameznimi skupinami. Ločevale so se zlasti po stopnji protikomunizma, po odnosu do kolaboracije, ideologije in socialnih vprašanj, do notranje državne ureditve, občutne pa so bile tudi generacijske razlike.
Težko je pritrditi trditvi nekaterih slovenskih zgodovinarjev, ki pravijo, da so skoraj vse protioefovske skupine računale na zmago zavezniškega orožja in na poraz sil osi ter na legalne povojne demokratične spremembe. Res je, da so bili v obeh slovenskih nasprotujočih si taborih predstavniki vseh treh slovenskih nazorskih krogov in da so oboji vsaj deklarativno zagovarjali program združene Slovenije in načrtovali po vojni prevzeti oblast v svoje roke. Odločilna razlika, ki določa mesto in težo enega in drugega političnega tabora v slovenski zgodovini, pa je bila v oceni, kako doseči zastavljene cilje. Odločitev OF za takojšen odpor proti okupatorjem se je pokazala za edino alternativo, ki je Slovencem zagotavljala preživetje. Politika čakanja in lojalen odnos do okupatorja, ki je marsikje prešel tudi v odkrito sodelovanje, pa sta pripeljala do zavestne kolaboracije z okupatorjem. Ta pa je za slovenski osvobodilni boj predstavljala celo večjo nevarnost kot okupacija sama. Slovenci smo edini narod v Evropi, pri katerem je njegova politična elita svoj boj za oblast po vojni udejanjala s kolaboracijo z okupatorji in proti rezistenci večine naroda.
Ravno tako je absurdno razpredati o potrebi po prevrednotenju slovenske zgodovine v času druge svetovne vojne. Ena najbolj priljubljenih tem pri poskusu “prevrednotenja” slovenske zgodovine je tudi označevanje dogajanj na Slovenskem v letih 1941–1945 za državljansko vojno. Odločno je treba povedati, da državljanske vojne v času druge svetovne vojne na slovenskih tleh ni bilo. Bili pa so na samo določenem delu slovenskega ozemlja, pretežno v Ljubljanski pokrajini, posamezni elementi državljanske vojne. V resnici je šlo le za bratomorni spopad dveh taborov, od katerih je bil eden v celoti v službi okupatorja.
Da je slovenski protioefovski tabor v Ljubljanski pokrajini takoj po kapitulaciji Italije storil novo usodno napako in začel z odkrito kolaboracijo z nemškim okupatorjem, se vidi v tem, da so nemški nacisti samo v Ljubljanski pokrajini sklenili pustiti slovensko kulturno avtonomijo (do nadaljnjega je ostala tudi v sestavu Kraljevine Jugoslavije) in je bivši jugoslovanski general Leon Rupnik sprejel ponujeno predsedništvo pokrajinske uprave (na priporočilo ljubljanskega škofa Rožmana). Nemški politični vrh o čem podobnem za Štajersko, Gorenjsko in Primorsko ni hotel slišati. Dne 22. septembra 1943 je zato Leon Rupnik eksplicitno izpostavil Nemčijo kot “edino trdnjavo zoper boljševizem in kapitalizem” in pozval vse “za borbo sposobne Slovence, naj se prostovoljno javijo v slovensko domobranstvo, ki je edini od oblasti priznani činitelj za vzdrževanje reda in miru v slovenski domovini”. Jedro slovenskega domobranstva jeseni 1943 so predstavljale belogardistične in plavogardistične enote, ki jih partizani po kapitulaciji Italije niso uspeli razorožiti in so se zatekle pod zaščito nemškega okupatorja. Vrhovno poveljevanje nad slovenskimi domobranci je prevzel general Erwin Rösener oz. njegov štab, nemške oblasti so skrbele za opremo domobrancev in njihovo urjenje, slovensko je bilo samo neposredno poveljevanje.
Slovenski domobranci do konca vojne niso niti z eno gesto ali akcijo pokazali, da je nacistični okupator njihov sovražnik in da jim je kaj do osvoboditve slovenskega ozemlja. Njihov glavni in edini sovražnik je bila slovenska partizanska vojska, ker so jo pač vodili komunisti. Za ta boj jih ni bilo sram vzeti orožja od tistega, ki je hotel slovenski narod uničiti in se bojevati proti tistemu, ki so se borili zoper okupatorja in s tem za obstoj slovenskega naroda. To je temeljnega pomena pri ocenjevanju zgodovinske vloge Slovencev v boju proti nacifašizmu v drugi svetovni vojni. Dejstvo je, da slovenski domobranci niso bili nobena narodna vojska, ampak zgolj pomožne policijske enote nemškega okupatorja in pod nemškim vrhovnim poveljstvom.
Zato je danes kakršnokoli opravičevanje domobranske prisege in aktivno sodelovanje škofa Rožmana na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 na Centralnem stadionu za Bežigradom v Ljubljani (in nekaterih večjih krajih Ljubljanske pokrajine) ali celo njeno drugačno tolmačenje, kot je bila v resnici izrečena, zgodovinski nesmisel. Domobranska prisega se je namreč glasila: “Prisegam pri vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS-četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino, kot del svobodne Evrope. Za ta boj se m pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi bog pomagaj.”
Eden znanih slovenskih zgodovinarjev je domobransko prisego takole ocenil: “Če pogledamo vsebino prisege, lahko ugotovimo, kot pravilno pišejo tudi nekateri emigranti, da domobranci niso prisegli Hitlerju… Domobranci so prisegli vestno izpolnjevanje dolžnosti za slovensko domovino kot del svobodne Evrope, v skupnem boju z Nemci proti banditom in komunizmu, kakor proti njegovim zaveznikom.” Le katero prisego je bral? Ali pomeni prisega na skupni boj z nacistično vojsko in SS-četami pod poveljstvom “vodje Velike Nemčije” (menda se ve, kdo je to bil!) proti banditom in komunizmu, kaj drugega kot izraz najgloblje in gnusne zaprisege Hitlerju?! Dr. Miha Krek je o tej prisegi rekel, da so jim bile z njo politično in diplomatsko posekane vse korenine, pa čeprav so dobro vedeli, da so bili fantje in možje k prisegi prisiljeni. Zaveznikom se po tem sramotnem dejanju ni dalo več nič dopovedati.
Takratni propagandist slovenskih domobrancev in Rupnikov zet dr. Stanko Kociper je v govoru ob domobranski prisegi nedvoumno povedal, s kom in proti komu se bodo borili slovenski domobranci. Med drugim je dejal: “Danes se je treba odločiti ne za tolovajstvo ali proti njemu, temveč za svetovni protiboljševiški blok ali proti njemu… Tudi proti vsem njegovim zaveznikom, londonskim borznim špekulantom in vašingtonskim židovskim režiserjem”. Kako resno so slovenski domobranci vzeli svoje hlapčevanje Hitlerju in nacistični Nemčiji, potrjuje tudi njihova druga prisega 31. januarja 1945 (ob dvanajstletnici Hitlerjevega kanclerstva), ki se je je znova udeležil ljubljanski škof dr. Rožman in s tem ponovno dokazal, da je do vratu in iz prepričanja v kolaboraciji. Svojo gesto je utemeljeval s potrebo, da se tudi na zunaj vidi, kako soglaša z nemško politiko.
Labodji spev slovenske kolaboracije z okupatorji je pomenila farsična proglasitev Narodnega odbora “narodne države Zedinjene Slovenije v okviru federativne Kraljevine Jugoslavije” 3. maja 1945 v Ljubljani, ki bi naj postala pravni naslednik zadnje legalno obstoječe oblasti v Sloveniji pred okupacijo. Ob koncu vojne je zaradi nemškega umika in partizanske nevarnosti Narodni odbor za Slovenijo ukazal glavnini slovenske narodne vojske umik na Koroško. Največja tragedija slovenskega domo-branstva je bila v tem, da se je vodstvo ob koncu vojne po večini rešilo, njihove napake pa je plačala vojska. Izdajalsko jo je maja 1945 na Koroškem pustil na cedilu celo sam poveljnik Franz Krener.
Neslavno pa je zapustil svoje vernike in škofijo tudi škof Rožman, ko je v skrbi za lastno življenje s svojim avtom in šoferjem pobegnil na Tirolsko v varnejšo ameriško cono. Če bi imel čisto vest, tega kot dušni pastir prav gotovo ne bi storil, ampak bi se v Vetrinjskem pridružil svojim ljudem in bi s svojo škofovsko avtoriteto in digniteto skušal pri britanski komandi izposlovati rešitev domobrancev. V katoliški cerkvi namreč ni v navadi, da bi škof iz strahu pred preganjanjem ali tudi pred smrtjo zapustil svojo čredo. Nad njegovim pobegom so bili začudeni tudi v Vatikanu, zato ga leta 1950, ko je Rožman pripotoval iz ZDA in je zaprosil za sprejem pri papežu, Pij XII. ni hotel sprejeti.
Oboroženi odpor proti okupatorjem v letih 1941–1945 je sprostil velike energije slovenskega naroda. Moralni kapital, ki smo si ga prislužili s svojim prispevkom k skupni zmagi protihitlerjevske koalicije, in dejstvo, da je slovenska partizanska vojska sama osvobodila pretežni del slovenskega ozemlja, sta nas ob koncu vojne enakopravno posadila za mizo zmagovalcev. Najpomembnejši dosežek boja na strani protifašistične koalicije je bila vrnitev velikega dela slovenskega etničnega ozemlja, ki ga je po rapalski pogodbi dobila Italija.
Enako pomembno je tudi dejstvo, da je ravno oboroženi odpor preprečil, da okupatorji (zlasti nacistična Nemčija) niso v celoti uresničili svojega genocidnega načrta o uničenju slovenskega naroda kot etnične skupnosti. Brez partizanskega osvobodilnega boja bi na slovenskem Štajerskem in na Gorenjskem le malo Slovencev dočakalo maj 1945 na svojih domovih. Slovenski osvobodilni boj med drugo svetovno vojno je bil zato visoko moralno in nacionalno nujno dejanje, ki pomeni vrh v dosedanji slovenski zgodovini, kolaboracija z okupatorjem in bojevanje na strani tistega, ki je hotel slovenski narod uničiti, pa greh, ki ga ni mogoče opravičiti.

Uporabljena literatura:

  • Franc Cerar: Partizan nekoliko drugače, Maribor 1988
  • Tone Ferenc: Fašisti brez krinke, Maribor 1987
  • Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Ljubljana 2004
  • Vekoslav Grmič: Iskanje resnice, Ljubljana 1997
  • Vekoslav Grmič: Etična dilema – upreti se ali ne, v : Odpor 1941, Ljubljana 2001
  • Ivan Jan: Korenine zla, Odstrte zavese I, Ljubljana 1995
  • Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, Ljubljana 1995
  • Kolaboracionizem, narodno izdajstvo, protirevolucija, Teorija in praksa 1986, št. 9–10
  • Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu, Slovenski zbornik 2007, Ljubljana 2007
  • Od sanj do resničnosti, Razvoj slovenske državnosti, Ljubljana 2001
  • Hardvik Pirnovar: Po sledeh kolaboracije v vojnih letih 1941–1945, Ljubljana 2005
  • Janko Pleterski: Senca ajdovskega gradca, Ljubljana 1993
  • Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni (Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič), Ljubljana 2005
  • Slovenija 1941–1945, Opravičevanje kolaboracije, Ljubljana 1996
  • Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Ljubljana 2006
  • Marjan Žnidarič: Na Štajerskem nekoliko drugače, Maribor 1999
  • Marjan Žnidarič: Vpliv okupacije na življenje Slovencev, Slovenci in leto 1941, Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2
  • Marjan Žnidarič: Usodna razhajanja, Ljubljana 2005