ORIS ORGANIZACIJE PARTIZANSKIH BOLNIC NA SLOVENSKEM[2]
Blaž Štangelj[1]

Druga svetovna vojna na območju Jugoslavije in Slovenije se je začela 6. aprila 1941. Nemški, italijanski in madžarski okupatorji so si razdelili ozemlje Slovenije in sčasoma vzpostavili nove državne meje. Nekaj slovenskih vasi je okupirala tudi Neodvisna država Hrvaška. Južni in jugovzhodni del nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji je okupirala kraljevina (fašistična) Italija. Na tem območju so ustanovili Ljubljansko pokrajino s sedežem v Ljubljani, ki je bila upravno središče te nove italijanske province. 26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF SN; na začetku se je imenovala tudi Protiimperialistična fronta), ki so jo sestavljali predstavniki Komunistične partije Slovenije, sokolov, krščanskih socialistov in kulturniki. Ta je organizirala odpor proti okupatorjem. Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, je bilo v Ljubljani ustanovljeno Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki je pozvalo k splošnemu vojaškemu odporu. Organizirajo se prve partizanske čete.

 

Začetki zdravstvene oskrbe

Začetki organizacije zdravstvene oskrbe segajo v začetek odpora proti okupatorjem. Izvršilni odbor Osvobodilne fronte je pozval, da se zdravniki in zdravstveni delavci organizirajo kot posebna enota v okviru Osvobodilne fronte. Njihovi sestanki in organizacija je potekala na skrit način. V avgustu 1941 je bil v Ljubljani osnovan Zdravstveni (Zdravniški) matični odbor (ZMO), ki je bila glavna organizacija zdravstvenih delavcev v okviru Osvobodilne fronte. Na začetku je imel 5 članov. To so bili zdravniki v obstoječih zdravstvenih ustanovah v Ljubljani in sicer dr. Bogdan Brecelj, dr. Pavel Lunaček, dr. Mavricij Neuberger, dr. Franc Novak in dr. Božena Ravnikar. Postopoma so se jim pridruževali novi člani in sicer zdravniki in zdravstveni delavci. Glavne skrivne naloge in dejavnosti tega odbora v prvem letu okupacije (1941) so bile vsaj 4 in sicer: 1. razširjati program osvobodilne fronte, odpora ter zdravstvene oskrbe v odporu; 2. zdravljenje ranjenih in bolnih pripadnikov odporniškega gibanje, kar so izvajali pod lažnimi imeni pacientov izvajali v obstoječih zdravstvenih ustanovah v Ljubljani, v stanovanjih zanesljivih ljudi ali na podeželju; 3. zbiranje zbiraje sanitetnega materiala za partizanske enote in 4. izobraževanje medicincev in bolničarjev za zdravljenje in oskrbo ranjencev in nudenje prve pomoči ter usposabljanje zdravnikov v kirurških tehnikah. Ti so nato postopoma odhajali v vojaške enote.

V letu 1942 se je razširilo delovanje partizanskih vojaških enot in tako so se povečale potrebe po zdravstveni oskrbi. Do konca maja 1942 je postopoma iz Ljubljane v partizane odšla prva skupina zdravstvenih delavcev (15 zdravnikov, 1 zobotehnik in 1 študent medicine). Postopni odhodi v partizane so se vršili tudi v prihodnjih letih.

 

Sanitetne postaje in bolnice

Začetek organizacije sanitetne oskrbe partizanske vojske je bila konferenca na Tisovcu v Suhi krajini, ki je potekala v začetku junija 1942. Na njej so bili postavljeni temelji organizacije sanitete v vojaških enotah (zanjo so določili dr. Franca Novaka – Luko) kot tudi temelji za organizacijo skritih sanitetnih postaj (zanjo so določili dr. Pavla Lunačka – Igorja), kjer bi se zdravilo ranjence. Vodstvo slovenskih partizanskih čet je 22. junija 1942 izdalo naredbo s katero so na območju Dolenjskega, Notranjskega in Belokranjskega odreda ustanovili sanitetne postaje številka 3, 4, 5, 7, 8 in 11. Sanitetna postaja št. 11 je bila ustanovljena v gozdarski koči na Daleč hribu v Kočevskem rogu, namenjena je bila za težje ranjence, in imenovati so jo začeli centralna. Ta sanitetna postaja je bila zametek največjega bloka oziroma skupine postojank bolnic v Kočevskem rogu. Koča v kateri je delovala ta sanitetna postaja je bila vrisana na vojaške zemljevide in tako je bila najdena in požgana avgusta 1942 med Veliko ofenzivo italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini. Pacienti in osebje so se pravočasno umaknili in skrili. Omenjena ofenziva je bila znak, da je potrebno bolnice graditi na skritih lokacijah, stran od znanih lokacij oziroma lokacij vrisanih na vojaške zemljevide (izviri, jame, gozdarske koče). Tako pri gradnji kot tudi pri delovanju bolnic so uporabljali različne izvirne in iznajdljive načine za prikrivanje delovanja bolnice in sledi do nje. Te ukrepe so imenovali konspirativni ukrepi. Tako se oblikuje tudi konspirativna partizanska bolnica, kar pomeni bolnico na skriti lokaciji in kar povečini danes poznamo pod pojmom partizanska bolnica.

Sanitetne postaje in bolnice za oskrbo ranjenih in bolnih partizanov so rastle v skladu z rastjo in potrebo vojaških enot ter njihovih spopadov. Vojaške razmere na Slovenskem so bile različne v posameznih pokrajinah, kar je vplivalo tudi na razvoj skritih bolnic in sanitetnih postaj. V letu 1943 je na Slovenskem prevladovala stacionarna oskrba ranjencev. To je pomenilo, da je vojaška enota svoje ranjence predala v oskrbo skriti sanitetni postaji oziroma bolnici, kjer so ti okrevali. To je pomenilo razbremenitev za vojaško enoto.

Prva partizanska bolnica na območju Ljubljanske pokrajine je bila Bercetova bolnica v Iškem vintgarju. Kasneje je dobila ime Krvavice. Postavljena je bila v drugi polovici maja 1942 in je delovala do junija 1943. Takrat so jo našli italijanski vojaki in jo požgali. Ranjence so pravočasno evakuirali.

Največja skupina partizanskih bolnic se je izoblikovala v severovzhodnem delu Kočevskem rogu, kjer je bilo več konspirativnih bolnic združenih pod skupno upravo in imenom Slovenska centralna vojna partizanska bolnica (SCVPB). Prvi dve konspirativni bolnici v Kočevskem rogu sta bili bolnica Jelenbreg in bolnica Jelenžleb, ki sta z delovanjem začeli v oktobru 1942. V letu 1943 so bile v Kočevskem rogu v okviru SCVPB zgrajene naslednje skrite bolnice s skritimi imeni: Vinica, Spodnje Lašče, Pugled, Jelendol, Stari Log, Zgornje Lašče, Lesen Kamen, Gaj, Zgornji Hrastnik in Spodnji Hrastnik. V letu 1944 je bila zgrajena še bolnica Ajdovec s svojim posebno skritim oddelkom Mali Ajdovec. V letu 1943 in 1944 so bili vzpostavljeni tudi oddelki za rekonvalescente, ki niso bili popolnoma konspirativni. Vse omenjene bolnice niso delovale istočasno in niso delovale do konca vojne. Nekatere je našel okupator in jih uničil (v bolnici Pugled sredi Kočevskega roga so nemški vojaki našli 21 nepremičnih ranjencev, jih postrelili in skupaj z bolnico zažgali). V vseh bolnicah SCVPB se je med leti 1942 in 1945 zdravilo okoli 10 tisoč ranjencev in bolnikov. Rojenih je bilo tudi 54 otrok.

Poleg Slovenske centralne vojno partizanske bolnice (SCVPB) so se na območju Dolenjske, Notranjske, Kočevskega in Bele krajine v letu 1943 in 1944 izoblikovali še nekateri bloki partizanskih bolnic, ki so pod enotno upravo združevali več skritih bolnic.

Poleg SCVPB je v Kočevskem rogu delovala tudi Slovenska vojna partizanska bolnica Bobovec (SVPB-B). Ta skupina skritih bolnic se je nahajal na območju bližine vasi Koprivnik, Kumrova vas, Ponikve. Njeni začetki segajo v jesen 1943. Sestavljena je bil iz treh skritih postojank: Bobovec, Barje in Kremen, vsaka je imela po več lesenih objektov. SVPB-B je delovala do 20. marca 1945. Takrat je bila v uporabi samo še njena postojanka Kremen, ki je bila upravno priključena k SCVPB.

Na območju Snežnika se je oblikovala skupina bolnic s skupnim imenom Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik (SVPB-S). Začetki njenih postojank segajo v julij 1943. Sestavljale so jo postojanke Ute, Podgora, Stari trg, Pudob, Hrib. SVPB-S je delovala do aprila 1945.

Na območju Goteniškega Snežnika se je oblikovala Slovenska vojna partizanska bolnica Ribnica ali Ravne (SVPB-R). Njeni začetki so bili v divizijski bolnici, ki je bila v času po kapitulaciji Italiji nastanjena v gradu v Ribnici. Od tu so jo v drugi polovici oktobra 1943 premestili v vas Gotenica, težje ranjence pa so namestili na skrite lokacije v Goteniškem Snežniku. SVPB-R so sestavljale naslednje postojanke: Suhi vrh/Stanetov dom (njen začetek je v decembru 1943), Smrekovec/Bogdanov dom (zgrajena v letu 1944) in Prežulja, ki je bila namenjena za oskrbo rekonvalescentov. Bolnica je delovala do konca 2. svetovne vojne.

Na območju Iškega vintgarja, Mokrca, Molnika in v Polhograjskih dolomitih je v več postojankah delovala skupina bolnic pod imenom Slovenska vojna partizanska bolnica Mokrc (SVPB-M).

Na območju Žumberka je v letu 1943 nastala Slovensko-hrvaška vojna partizanska bolnica in sanitetna šola (SHVPB-SŠ). Njene postojanke so bile nameščene v žumberških vaseh Doljani, Bulići, Sekulići, Dučići, Pilatovci, Radatovići. Poleg omenjenih oddelkov v vaseh je ta blok bolnic imel tudi nekaj konspirativnih postojank. V njej je delovala tudi sanitetna šola v kateri so se učili sodelavci v partizanski saniteti (bolničarji, bolničarke, sanitetni referenti). Jeseni 1943 se je na območju Gorjancev v dolini potoka Pendirjevka oblikovala konspirativna bolnica Kira (poimenovana tudi G 15-A). Upravno je bila januarja 1944 priključena k SHVPB-SŠ.

V Beli krajini sta se jeseni 1944 oblikovali dve evakuacijski bolnici in sicer Topolovec v vasi Črešnjevec pri Semiču in Gradac v enako imenovani vasi. Namen evakuacijskih bolnic je bilo zbiranje ranjencev, nuditi jim okrepčilo ter zdravstveno oskrbo in jih od tu voziti na evakuacijo z letali iz prirejenih letališč ob Kolpi. Obe omenjeni evakuacijski bolnici sta na začetku delovanja organizacijsko spadala pod blok bolnic SHVPB-SŠ. Decembra 1944 sta se bolnici Gradac in Topolovec odcepili od omenjenega bloka bolnic in oblikovali nov blok bolnic, imenovan Slovenska vojna partizanska bolnica evakuacijska (SVPB-E), ki je deloval do konca druge svetovne vojne.

Skladno z razvojem partizanskih enot in spopadov so se sanitetne postaje in partizanske bolnice razvijale tudi na Primorskem, Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem

Začetki organizacije skritih sanitetnih postaj na Primorskem, kjer so oskrbovali ranjence, segajo v marec 1943. Takrat je bil izdan ukaz o ustanovitvi desetih skrivnih sanitetnih postaj. Postavljene so bile na primerni oddaljenosti in vsaka je imela okoli 15 do 20 ležišč za ranjence ter do 5 ljudi, ki so skrbeli zanje in za oskrbo sanitetne postaje. Sanitetne postaje so delovale do septembra 1943. Najpomembnejši bolnici na Primorskem oziroma na operativnem območju devetega korpusa sta bili bolnica Franja, postavljena v soteski Pasice na Cerkljanskem, ter bolnica Pavla, postavljena v Trnovskem gozdu. Obe bolnici sta imeli tudi več svojih okrevališč oziroma dislociranih oddelkov. Delovali sta od začetka decembra 1943 do konca druge svetovne vojne. Posamezne partizanske bolnice so delovale tudi na območju Goriških Brd (bolnice imenovane Lidija, Arnoš, Svoboda, Jakob Završnik), na Tolminskem in v Benečiji. Na območju Brkinov je delovala bolnica Zalesje. Njeni začetki segajo v november 1943. Po septembru 1944 je bila bolnica stalno ogrožena od nemškega okupatorja. Ranjence so večkrat prenašali na druge skrivne lokacije. V januarju 1945 se je bolnica preselila na Notranjsko in se priključila bolnici SVPB-S na Snežniku. Nemška vojska je našla objekte bolnice Zalesje v Brkinih in jih požgala.

Na območju pod Beko na Malem Krasu (10 km od Trsta) je med majem in koncem avgusta 1944 delovala bolnica BK-I (bolnica Koper).

Na območju Gorenjske začetek organizacije bolnic oziroma skrivališč za zdravljenje ranjencev na Gorenjskem sodi v leto 1942. Po tem letu so na tem območju delovale posamezne odredne bolnice in ambulante (poimenovane s črkami, na primer: A, B, D, E, F, H) ki so bile podrejene partizanskim odredom, ki so delovali na tem območju (npr. Gorenjski odred, Škofjeloški odred, Kokrški odred), in devetemu korpusu.

Partizanske bolnice so postavljali tudi na moravškem, kamniškem in tuhinjskem območju ter v Podvolovljeku. Deloma so bile grajene kot lesene barake, deloma pa kot podzemni bunkerji v katerih so oskrbovali ranjence. Skromni začetki teh bolnic segajo v leto 1942. V letu 1944 razmere omogočijo napredek v organizaciji bolnic na tem območju, njihovi konspiraciji in gradnji večjih objektov.

Na Štajerskem sta vojaška situacija in potrebe omogočile gradnjo partizanskih bolnic v letu 1944. Na vzhodnem območju Pohorja so v letu 1944 in 1945 nastale naslednje skrite bolnice, ki jih je vodil dr. Herman Slokar – Zmago: Tihi dol, Košuta, Zaklon, Jesen, Pomlad in Zima. Postojanko Tihi dol so poleti 1944 opustili, ker so nemški vojaki ujeli tri partizane, ki so vedeli za bolnico. Po opustitvi so jo uporabljali le za sprejemališče. Bolnico Zaklon so marca 1945 našli nemški vojaki in jo požgali. Na zahodnem delu Pohorja so bili že pred prihodom partizanske štirinajste divizije na to območje zgrajeni posamezni podzemni bunkerji in skrivališča za oskrbo ranjencev. V letu 1944 je bilo na zahodnem delu Pohorja postavljeno 6 bolnic, ki jih je vodil dr. Ivan Kopač – Pavček. Imele so naslednja skrita imena: Kozjak, Primož, Trška gora, Krn, Dolže in Svoboda Vsaka je imela po več lesenih objektov (barak). Delovale so do konca druge svetovne vojne.

V Zgornji Savinjski dolini je med aprilom 1944 in koncem januarja 1945 delovala Slovenska vojna partizanska bolnica (SVPB) Celje ali C. Njena glavna postojanka je bila imenovana Reka, za lažje ranjence je bila namenjena postojanka imenovana Podstrešek ali Potok. Bolnico so v letu 1945 našli nemški vojaki in jo požgali.

Na Kozjanskem so prve ranjene partizane zdravili v skritih podzemnih bunkerjih in skrivališčih na samotnih zaupanje vrednih kmetijah. Začetek takega načina zdravljenja je v zimi 1943/1944. V letu 1944, po prihodu štirinajste divizije na to območje, se je razvilo šest partizanskih bolnic. Deloma so bile postavljene v lesenih barakah, deloma pa v podzemnih bunkerjih.

Na Štajerskem so v letu 1944 in 1945 delovale tudi bolnica Zima na območju Dramelj, postojanke v okolici Slovenskih Konjic in bolnica na Boču.

Partizanske bolnice so v letu 1944 in 1945 delovale tudi na Koroškem, na območju Kozjaka in Kobanskega. Nekatere so bile urejene kot podzemna skrivališča oziroma bunkerji, nekatere pa v lesenih barakah.

Bolnice ali skrivališča ali sanitetne postaje so bile postavljene na skoraj celotnem območju današnje Slovenije. Vsako območje je imelo svoj razvoj partizanske sanitete, ki so ga narekovale vojaške razmere, potrebe partizanske vojske po oskrbi ranjencev, ogroženost, možnost oskrbe in konspiracije. Doslej napisana literatura si ni enotna o skupnem številu partizanskih bolnic, kjer so zdravili svoje ranjence in bolnike. Kot kaže je bilo takih bolnic na Slovenskem okoli 240. Večina njih je bila skritih oziroma konspirativnih, nekatere so določen čas delovale tudi v vaseh in torej niso bile narejena na popolnoma skrit način. Niso pa vse te omenjen bolnice delovale istočasno ter od začetka do konca druge svetoven vojne. Partizanski zdravnik dr. Pavel Lunaček je ocenil, da se je v partizanskih bolnicah na Slovenskem zdravilo okoli 22 tisoč pacientov, od teh je okupatorju uspelo najti in pobiti 0,3 % vseh zdravljenih pacientov.

Poleg skritih sanitetnih postaj in bolnic za zdravljenje ranjencev in bolnikov se je saniteta razvijala tudi v vojaških enotah, kjer so prvi oskrbeli ranjence. Nekatere enote so imele svoje premične bolnice v katerih so zdravili lažje ranjence in bolnike.

Na t. i. osvobojenih ozemljih so se razvile tudi civilne partizanske bolnice. V njih so nudili zdravstveno oskrbo civilnemu prebivalstvu. Tak primer je bolnica Kanižarica pri Črnomlju v Beli krajini, ki jo je januarja 1944 ustanovil Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS).

 

Evakuacija

Veliko pomoč pri zdravstveni oskrbi težjih ranjencev, bolnikov, nosečnic, mater z dojenčki in invalidov iz slovenskih partizanskih bolnic je prinesla zavezniška evakuacija v njihove bolnice v južni Italiji (mesto Bari z okolico). Evakuacija z letali je potekal iz prirejenih letališč. Prvo tako letališče na Slovenskem je bilo letališče Nadlesk v Loški dolini. Obratovalo je med julijem in septembrom 1944. Opustili so ga zaradi nemško-domobranskega napada 10. septembra 1944. Potem so uredili dve letališči ob reki Kolpi v bližini vasi Otok in Krasinec v Beli krajini.

V zimi 1944/1945 so bili organizirani tudi transporti ranjencev iz konspirativnih bolnic na območju Dolenjke in Notranjske v Dalmacijo na Hrvaškem. Potekali so deloma peš, deloma z vozovi in deloma s tovornjaki. V Novigradu v Dalmaciji je bila v januarju 1945 ustanovljena slovenska partizanska bolnica. Ustanovil jo je slovenski sanitetni oddelek Glavnega štaba v soglasju s hrvaškim. V februarju je bolnica dobila prostore še v Zadru. Te bolnice so v Dalmaciji delovale do sredine maja 1945.

 

Vodstvo slovenske partizanske sanitete

Organizacijsko je bila partizanska saniteta podrejena vodstvu slovenske partizanske vojske. Prvi sanitetni referent je sredi julija 1941 postal dr. Marijan Brecelj. Januarja 1943 ga je nadomestil dr. Rudolf Obračunč – Cedrik. V septembru 1943 je bil v okviru slovenskega partizanskega Glavnega štaba ustanovljen Sanitetni odsek Glavnega štaba NOV in POS. Naslednji načelnik sanitetnega odseka Glavnega štaba je bil dr. Franc Novak – Luka, ki je bil na to mesto imenovan 10. novembra 1943. Za njegovega namestnika in glavnega kirurga je bil imenovan dr. Bogdan Brecelj. Dr. Pavel Lunaček – Igor je bil 14. novembra 1943 imenovan za šefa sekcije za bolnice. Sanitetni odsek se je kmalu preoblikoval in preimenoval v Sanitetni oddelek, ki ga je sestavljalo sedem sekcij in sicer: za bolnice (vodja dr. Pavel Lunaček – Igor), za operativno vojsko (vodja dr. Marjan Ahčin – Matjaž in kasneje dr. Marjan Morelj), za epidemiologijo (vodil dr. Milan Perušek), za apotekarstvo (vodja Janez Varl – Vane), za zobozdravstvo (vodja Gustav Zupet – Jerič), za veterino (vodja Milan Dolenc), Tehnična sekcija (vodja Jože Valentinčič – Tine). Organizirali so tudi glavno sanitetno intendanco oziroma ekonomat, ki je skrbel za oskrbo. Vodil ga je Ivan Mavrovič – Ivanov. V začetku leta 1944 so ustanovili še Propagandno sekcijo, ki se je ukvarjala s kulturnim in prosvetnim delom v partizanskih bolnicah. Načelnik sanitetnega oddelka Glavnega štaba je bil dr. Franc Novak – Luka in njegov namestnik dr. Bogdan Brecelj.

 

Opomba o projektu

Blaž Štangelj, magister zgodovine,  je besedilo pripravil v okviru mednarodnega projekta, ki ga finansira Evropska komisija, pod naslovom Evropska antifašistična dediščina – orodje za boj proti sodobnim oblikam diskriminacije in nestrpnosti. Projekt vodi Zveza antifašističnih borcev in antifašistov Republike Hrvatske, ki je koordinatorica, sodelujeta pa Zveza antifašistov in borcev narodnoosvobodilnega boja v Bosni in Hercegovini ter Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Projekt poteka med leti 2020 in 2022. Besedilo tvori celoto skupaj z besedilom o Partizanski bolnici Franja, ki ga je za ta projekt pripravila Milojka Magajne.

Opomba o Evropski komisiji kot financerju projekta

Podpora Evropske komisije za pripravo te publikacije ne pomeni potrditve vsebine, ki izraža le mnenja avtorja, in Komisija ne more biti odgovorna za kakršnokoli uporabo informacij, ki jih vsebuje.

 

Viri:

  • Čepič, Zdenko, Damijan Guštin, Nevenka Troha. Slovenija v vojni 1941– Ljubljana: Modrijan, 2017.
  • Fajdiga, Mirko. V objemu človečnosti. Partizansko zdravstvo na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana: Zveza društev vojnih invalidov Slovenije, 1998. https://www.sistory.si/11686/35125
  • Ferenc, Mitja. Baza 20 in bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik. Maribor: Obzorja, 1992.
  • Jarc, Janko. Partizanski rog. 2. izdaja. Maribor: Obzorja, 1977.
  • Jerina – Lah, Pavla in Božena Grosman, ur. Gradivo o slovenski partizanski saniteti. Ljubljana: Sekcija za partizansko zdravstvo Slovenskega zdravniškega društva, 1979.
  • Konjajev, Zora. Zvestoba Hipokratu. Spomini in pričevanja partizanskega zdravnika dr. Luke akademika Franca Novaka (1908–1999). Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, 1999.
  • Mikuž, Metod. Oris partizanske sanitete na Slovenskem. Ljubljana: Borec, 1967. https://www.sistory.si/11686/37835
  • Repe, Božo. S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941– Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
  • Rifelj Matej, Jože Saje, Blaž Štangelj. Zdravljeni v zavetju gozda: partizanske bolnice v Kočevskem rogu. Katalog razstave. Novo mesto: Dolenjski muzej, 2017.
  • Štangelj, Blaž. »Bolnica Ajdovec v Kočevskem rogu in njen kirurg dr. Lindsay Rogers.« Magistrsko delo, Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani, 2020.
  • Žgajnar, Matija. Slovenski partizani in zavezniki. Ljubljana : Društvo prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, 2002.

 

Priloga:

Ohranjene ali obnovljene partizanske bolnice (nepopoln seznam s povezavami)

Ambulanta D (bolnica na Mežakli) https://turizem.jesenice.si/znamenitosti/kultura-zgodovina-umetnost/item/6666-partizanska-bolnisnica-na-mezakli

Ambulanta E (Pokljuka) https://www.mojaobcina.si/bohinj/novice/ej-ta-nasa-bolnica-nad-bohinjem-sredi-gozdov.html

Bolnica B/11 – Pepca https://www.visit-crna.si/objava/209234

Bolnica Franja https://www.pb-franja.si/

Bolnica Jelendol (Kočevski rog) https://www.dolenjskimuzej.si/si/lokacije/kocevski-rog/

Bolnica Jesen (Pohorje) https://tic-sb.si/kaj-videti/kulturna-dedi%C5%A1%C4%8Dina/bolnica-jesen.html

Bolnica Košuta https://www.preddvor.si/objava/260504

Bolnica Krtina https://www.jezersko.info/partizanska-bolnica-krtina.html

Bolnica Krvavice (Iški vintgar) http://spomeniki.blogspot.com/2014/09/iski-vintgar-bercetova-partizanska.html

Bolnica Mirta (Uršlja gore, Kotlje) http://www.tic-ravne.si/Znamenitosti/Kulturne-zgodovinske/ArtMID/423/ArticleID/9/Partizanska-bolni%C5%A1nica-Mirta ; https://www.ravne.si/objava/153021

Bolnica R-6 v Javoršici https://turizem-sentjur.com/Kulturna-dediscina/Partizanska-bolnisnica-R-6-v-Javorsici/

Bolnica SVPB – »C«, kot Center, imenovana tudi Celje ali Tračka bolnica http://zb-nob-zgornja-savinjska.si/dediscina-nob/partizanske-bolnice/seznam-bolnisnic-in-apotek-na-obmocju-zgornje-savinjske-doline/svpb-c-kot-center-imenovana-tudi-celje-ali-tracka-bolnica/

Bolnica SVPB-SZC I, pod Križevnikom v Robanovem kotu http://zb-nob-zgornja-savinjska.si/dediscina-nob/partizanske-bolnice/seznam-bolnisnic-in-apotek-na-obmocju-zgornje-savinjske-doline/partizanska-bolnica-svpb-szc-i-pod-krizevnikom-v-robanovem-kotu/

Bolnica Tevakin (Kozjak), https://www.kpm.si/razstave/partizanska-bolnisnica-tevakin/

Bolnica Topolovec – evakuacijska bolnica (Črešnjevec pri Semiču) https://www.kc-semic.si/tic/partizanska-bolnisnica-topolovec/

Bolnica Triglav (Lukova bolnica) http://www.visitdomzale.si/dozivetja/kulturna-dozivetja/lukova-bolnica—partizanska-bolnisnica

Bolnica Trška gora (Paučkove partizanske bolnice, Pohorje https://www.kpm.si/razstave/pauckove-partizanske-bolnisnice/

Bolnica v Travnem Lazu, Bohor https://www.krsko.si/objava/89424

Bolnica Zalesje (Ostrožno Brdo, Brkini) https://www.parkvojaskezgodovine.si/tic-pivka/znamenitosti-zelenega-krasa/partizanska-bolnica-zalesje/

Bolnica Zgornji Hrastnik (Kočevski rog) https://www.dolenjskimuzej.si/si/lokacije/kocevski-rog/ ; https://www.kc-semic.si/tic/partizanska-bolnisnica-zgornji-hrastnik/

Bolnica Zima https://www.turizem-sentjur.com/Kulturna-dediscina/Partizanska-bolnica-Zima/

Partizanska bolnica na Formili/Boču https://www.hribi.net/gora/partizanska_bolnica_na_formili_bocu/11/2367

 

[1] mag. zgod., mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, 1000 Ljubljana, doktorski

študent na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

[2] Besedilo o partizanskih bolnicah na Slovenskem je sestavni del EU projekta Evropska antifašistična dediščina – orodje za boj proti sodobnim oblikam diskriminacije in nestrpnosti.