Ljubljana, 4. 8. 2020
Drage tovarišice in tovariši, spoštovani zbor!
V veliko čast mi je spregovoriti vsem, ki spremljate današnjo slovesnost, posvečeno zmagi slovenskega naroda pred 75 leti v boju proti fašizmu in nacizmu, ter v tem okviru tudi postavitvi spomenika, doprsnega kipa osebnosti, ki je osebno pripomogla k omenjeni zmagi, in ki je bila sposobna to veliko partizansko zmago pretvoriti v gradnik slovenske državnosti – to je bil dr. Janez Stanovnik. Ob tej priložnosti izrekam zahvalo najprej vsem še živečim borcem in borkam narodnoosvobodilnega boja, ki so še med nami, bodisi tukaj na slovesnosti, bodisi doma. Čeprav nas je svetovna pandemija nove korona virusne bolezni potisnila za zidove naših domov in prikrila naša čustva pod maskami, pa smo hvaležni vsem, ki ste omogočili današnjo slovesnost in še zlasti tistim, ki ste tako hitro uresničili idejo o postavitvi doprsnega kipa Janeza Stanovnika. Tu gre velika zahvala Mestni občini Ljubljana in županu gospodu Zoranu Jankoviču.
Kot predsednik ZZB za vrednote NOB se zavedam, da delujemo v novih okoliščinah, ki jih narekuje zdravstvena situacija, hkrati pa se kljub novim izzivom ne moremo povsem odreči spoznanjem iz preteklosti kot tudi ne vrednotam, ki so oblikovale in ohranjale naš narod skozi zgodovino vojn, oblastnikov, kužnih bolezni, okupatorjev in drugih zavojevalcev.
Spomeniki so simbolna sporočila nekega časa, zapisi o ljudeh in njihovi veličini, ki bolj govorijo prihodnjim generacijam, kot pa sodobnikom. Sodobniki postavljamo spomenike ljudem, zaradi katerih želimo, da bi se zanamci spominjali naših dni in tistih, ki so bili tvorci enega dela zgodovine naroda. To je bila naša iskrena želja ob izdelovanju in postavitvi doprsnega kipa Janeza Stanovnika. S postavitvijo tega doprsnega kipa želimo prihodnjim generacijam sporočiti, da je bil Janez Stanovnik ustvarjalec naše politične zgodovine. Dr. Stanovnik se je poslovil 31. januarja letos (2020) in vse do zadnjega trenutka svojega življenja je govoril in deloval v dobro slovenskega naroda kot pravnik, ekonomist, politik, državnik, razumnik in voditelj.
Bil je udeleženec sestanka v Vidmarjevi hiši, kjer je bila aprila leta 1941 oblikovana Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Zastopal je krščanske socialiste in sicer tisto krilo, ki je nasprotovalo političnemu delovanju cerkve. V partizanskih vrstah je opravljal politične naloge, včasih je moral blažiti spore med krščanskimi socialisti in komunisti, na kočevskem zboru je bil imenovan za člana Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO).
Po vojni je deloval v različnih diplomatskih in državniških službah. Takoj po vojni se je skupaj z Edvardom Kardeljem udeležil Pariške mirovne konference (1947). Dolgo let je deloval v Organizaciji združenih narodov, kjer je dosegel zelo visoke položaje, med drugim generalnega podsekretarja OZN, Slovenci pa smo zlasti cenili njegovo povezovalno držo v času, ko je bil predsednik predsedstva SRS (1988-1990). V ZZB za vrednote NOB se je Janez Stanovnik zapisal v trajno zgodovino kot naš predsednik med leti 2003 in 2013, ter zatem kot naš častni predsednik.
Iz Stanovnikove osebne, politične in državniške poti razberemo izjemno sposobnost povezovanja različnih ideoloških pogledov, usklajevanja teoretskih in praktičnih spoznanj ter nadgrajevanja bojnih izkušenj ter strokovnih spoznanj z delovanjem na mednarodni ravni. Dejstva, da je izhajal iz verne družine in da je v Osvobodilni fronti predstavljal krščanske socialiste, in kasneje leta 1944 postal tudi komunist, kažejo, da je moral razumeti pluralnost idej in mišljenj v narodnoosvobodilnem boju, in da se je kot inštruktor Osvobodilne fronte za to pluralnost tudi zavzemal. Tem idealom je sledil tako v času delovanja v OZN, kot tudi v slovenski politiki. Njegova pripadnost demokraciji, človekovim pravicam in spoštovanju različnih pogledov na svet se zlasti pokaže v času, ko je vodil ZZB za vrednote NOB. V svojih številnih govorih je v slovenske spomine na narodnoosvobodilni boj vnašal izkušnje iz mednarodnega okolja in v naše domače zdraharske razmere prinašal sporočila o mednarodni veličini odporniškega gibanja na Slovenskem.
Stanovnik je znal priznati napake preteklega političnega sistema, pa tudi krivice iz NOB, vselej tako, kot da gre za njegovo osebno gesto in ne da bi druge silil v svoja spravna dejanja. Spomnimo se njegovega obiska v Cerknem leta 2014, ko je kot častnik predsednik ZZB govoril na komemoraciji v spomin na 41 s strani Nemcev pobitih tečajnikov partijske šole v Cerknem. Po tem dogodku pa je sam s cvetjem odšel še k obeležju v spomin na 15 pobitih domačinov na Lajše, ki so jih maščevalno likvidirali partizani, misleč, da so Nemcem pokazali pot do Cerknega. Tako je s svojim zgledom pokazal spoštljivost do vseh žrtev vojne in hkrati javno sporočil, da je bilo partizansko maščevanje za pobite mlade tečajnike v bistvu krivičen povračilni poboj.
V spominu ga imamo tudi kot humanista, ki je znal svojo družino postaviti pred osebno kariero, saj se je za več let umaknil iz javnega življenja, ko je skrbel za bolno ženo Dragico.
Ob spomeniku Janezu Stanovniku si želimo, da bi njegova osebnost, prepolna načelnosti glede pravičnega boja vseh narodov sveta za svojo svobodo, ter hkrati spoštovanja do drugih in drugačnih, bila zgled vsem bodočim rodovom, ko bodo v zgodovini iskali oporo za svoje delovanje in prepričanja.
Mednarodno okolje se spreminja in naše domače razmere prav tako. Medsebojna odvisnost narodov in držav sveta povzroča nenehno prepletanje nacionalnega z mednarodnim. Seveda razumemo, da v te nove spremenjene čase težko prenašamo vse izkušnje iz slovenske zgodovine, toda bistveno je, da ohranimo in prenašamo naprej vrednote, ki so oblikovale našo nacionalno suverenost in nas umeščale med narode in države z naprednimi idejami in vizijami. Stanovnik je bil v OZN slavna osebnost prav zaradi svojih partizanskih veteranskih izkušenj. Zato moramo tudi prihodnjim generacijam dopovedati, da je bilo partizanstvo in narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorjem ključno za zgodovinsko umestitev našega naroda med zmagovalce v antifašističnem boju. Tako kot je Stanovniku njegovo partizanstvo odpiralo vrata v mednarodne organizacije in mu omogočilo stike s pomembnimi ameriškimi ekonomisti, tako se moramo tudi danes in v prihodnje zavedati, da nas partizanstvo uvršča med napredne narode sveta.
Seveda ne bo dovolj trkati se na svoje napredne prsi. Potrebno je vedno znova v vseh novih mednarodnih okoliščinah poiskati tiste sile, ki so gibalo napredka, ki prispevajo k svobodi, enakopravnosti in medsebojnemu spoštovanju. Ki gradijo skupnost in dialog civilizacij. In postaviti se na čelo ali ob bok tem naprednim silam. Pozorno moramo spremljati ravnanja naših politikov in jih opozarjati na dosežke in vrednote, zaradi katerih smo bili v zgodovini postavljeni na stran naprednih sil. Tako kot je to vedno odkrito povedal Stanovnik, ko je v svojih govorih neutrudno bičal zablode in stranpoti sodobne slovenske politike.
Ko govorimo o širših družbenih spremembah, moramo upoštevati, da se spreminjamo tudi mi v ZZB za vrednote NOB. Le še peščica je tistih med nami, ki so osebno sodelovali v narodnoosvobodilnem boju. Z odhodom vsakega od njih se v naše vrste zareže praznina, ki je ne moremo zapolniti. Naše vrste se polnijo z novimi generacijami ljudi, ki verjamemo v ideale partizanstva. Med nami bodo zagotovo tudi mlajše generacije, ki prinašajo nove poglede na svet, tudi njihov patriotizem je bistveno bolj svetovljanski, kot je bil naš. Toda ne glede na morebitne razlike med nami bomo še vedno vsi skupaj zagovorniki vrednot, nastalih v času boja naroda za neodvisnost, suverenost in lastno državo. S tem bomo doprsni kip Janeza Stanovnika ne le postavili v vrste nerodnih herojev, ampak ga bomo ponotranjili kot usmeritev za naše delovanje in predvsem kot vodilo vsem novim mladim ljudem, ki bodo iskali svoj smisel v zgodovini, in svoje poslanstvo v družbenem delovanju.
Na koncu izražam še svojo iskreno željo, da bi naš odnos in spoštovanje do Stanovnikovega dela nadaljevali z drugimi projekti, bodisi s proučevanjem njegove zapuščine, ali pa z obnašanjem, ki bi izražalo spoštovanje do velikega rodoljuba in državnika. Naj ne bo ta postavitev doprsnega kipa razumljena le kot naša zahvala za delo in prispevek Stanovnikove osebnosti, ali celo kot zaključek našega odnosa do njegovega dela, temveč naj bo simbol na poti v družbo, kjer zmagujejo demokracija, neodvisnost in razumevanje med narodi sveta. Na tej poti pa se bomo srečevali mi sodobniki in tudi mnoge prihodnje generacije.
Smrt fašizmu/svoboda narodu!
