»Sence vseh žrtev taborišča Ljubelj – Mauthausen vpijejo, naj se jih spominjamo«
Spominska slovesnost ob 77. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Slavnostna govornica: dr. Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, predsednica Slovenske filantropije.
Koncentracijsko taborišče Mauthausen Ljubelj, 10. junij 2022 –
“Ne, ne morem se spraviti z zlom, ne morem se spraviti s tistimi, ki so na zakonit način pobili moje sorodnike in milijone soljudi. Do njihovih otrok in vnukov ne gojim slabih čustev, tudi ne do tistih, ki so drugače misleči. Z njimi se nimam kaj spraviti, saj nisem bila v sporu, v jezi, v sovraštvu. Želim živeti z njimi v dobrem sožitju. Kar pa zadeva tiste, ki so vodili taborišči na Ljubelju in vsa druga taborišča, se pridružujem umetniku, ki je oblikoval spomenik in obtožujem. J’accuse. K človeškosti sodi tudi to, da si vsaj do neke mere odgovoren za svoja dejanja,” so besede letošnje slavnostne govornice na spominski slovesnosti, dr. Anice Mikuš Kos.
V spomin in opomin na vse grozote, ki so se med drugo svetovno vojno zgodile na tem območju, ob robu spominskega parka nekdanjega taborišča Ljubelj stoji spominska arena z okostnjakom s srcem v sredni in napisom OBTOŽUJEM – J’ACCUSE.
“Moj nagovor ni politični govor, tako sem mislila, ampak morda pa tudi je. Govorim kot človek, ki ga globoko prizadeva trpljenje stotin ljudi, ki so kot sužnji delali na tem prostoru, milijonov, ki so umirali v koncentracijskih taboriščih, tudi kot oseba kateri so v nekih drugih taboriščih v času druge svetovne vojne pobili 36 sorodnikov Judov in sorodnico katoličanko . Tu sem kot človek, ki se odziva na veliko zlo in svariti pred razraščanjem zla v socialnem tkivu sedanjega časa, poziva k dejavnemu uporu zoper tkalce zla, ki vpletajo med nas niti poniževanja, sovraštva do različnih, drugače mislečih,” je še nagovorila zbrane dr. Anica Mikuš Kos, ki je razmišljala o dobrem in zlu, katerega je treba ločiti od individualnega zla posameznika in zla, ki je uradna doktrina in uzakonjena praksa neke države ali skupnosti, in o tem kako širjenje zla preprečiti oziroma se mu upreti: “To lahko storimo na različne načine – preprečimo, da nam ne zavladajo pridigarji sovražnosti in nasilja, opozarjamo na krivice, ki se dogajajo v naših življenjskih prostorih, se odzovemo na majhne grde reči, ki se dogajajo v našem vsakdanu. Žal je zlo tako kot dobro lastno človeški vrsti. Imamo pa možnosti, da zaznamo njegove zametke, preprečujemo širjenje. Toda brez naše čuječnosti in dejavnosti, se lahko razraste. Skrb za človečnost in preprečevanje nečlovečnosti bi morali pojmovati enako kot skrb za naše osebno zdravje in preprečevanje osebnega obolevanja. Navsezadnje smo mi, posamezniki tisti, ki tvorimo socialno tvorbo človeškega rodu, svojih skupnosti, svojih držav. Mi smo del skupnosti in skupnost je del nas, naš socialni jaz. Od etičnega zdravja skupnosti je odvisna usoda skupnosti in usoda vsakega posameznega člana skupnosti.”
Dr. Anica Mikuš Kos je opozorila še na pasti demokracije in dejstvo, da se v demokratičnem in svobodnem svetu dogajajo vojne za katere so tisti, ki so doživeli in preživeli drugo svetovno vojno rekli »nikoli več«, a se dogaja: “Demokracija je krasna družbena ureditev, toda v njej je veliko pasti. Med njimi tudi ta, da v imenu strpnosti, odprtih možnosti za vse – tudi za tiste, ki namenoma gojijo sovraštvo med ljudmi, spregledamo, se ne odzovemo na grozečo nevarnost. Ali pa se preprosto ne odzovemo, ker naivno mislimo, da nam demokracija zagotavlja varnost pred družbenimi dogajanji, ki vodijo v množično trpljenje. Demokracija, dokumenti o človekovih pravicah in pravni državi nas ne odvezujejo niti individualne niti skupne zaščite pred boleznimi skupnosti in družb, katerih glavne sestavine so sovražnost, nasilje, nečlovečnost,” je še dodala Mikuš Kos in obenem pohvalila večino Slovencev, ki očitno še vedno imajo “moralni kompas, zdravorazumsko presojo glede tega kateri tokovi so nevarni in se jim treba upreti.”
Letošnje slovesnosti so se med drugim udeležili: predsednica Državnega zbora Republike Slovenije mag. Urška Klakočar Zupančič, minister za obrambo Republike Slovenije Marjan Šarec, poslanec Borut Sajovic, podžupan Občine Tržič v opravljanju funkcije župana Dušan Bodlaj, predsednik Taboriščnega odbora Rab v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote Narodnoosvobodilnega boja Slovenije Herman Janež, Daniel Simon z delegacijo francoskega združenja Amicale de Mauthausen, predsednik ZZB NOB Tržič Jure Jerkič, predstavniki Koroškega združenja Mauthausen Komitee Kärnten / Koroška in veleposlaniki: veleposlanica Republike Avstrije Elisabeth Ellison – Krammer, namestnik veleposlanika Češke republike Jan Beneš, veleposlanica Republike Francije Florence Ferrari, veleposlanik Zvezne republike Nemčije Adrian Pollmann in veleposlanik Republike Poljske Krzysztof Olendzki.
V imenu Taboriščnega odbora Rab Gonars, Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in v imenu Zveze združenj borcev je udeležence pozdravil Herman Janež, ki je opozoril na žalostno bledenje spomina, ki odhaja z generacijami, ki so doživele vojne grozote: “Prva generacija nas je že v veliki meri zapustila. Pri marsikom je bil ta spomin tako krut in dogodki tako neverjetni, da so spomin potlačili globoko v sebi in ga delili le s sabo. Pa še to neradi. Krvnik je pravzaprav postal žrtev in žrtev tako osramočena, da se je počutila skoraj kot krvnik. Kdo pa bi jim verjel, da je kaj takega sploh mogoče. Javno in pogosto so o tem zmogli spregovoriti le redki. Druga generacija se stara. Posledično imamo veliko pričakovanj od tretje generacije, ki bi se morala vključevati in sodelovati pri ohranjanju tega zgodovinskega spomina,” in še dodal: “Obtožujem in Nikoli več sedaj odločneje uporabljata oba vpletena, tako krvnik kot žrtev. Prvi za dosego svojih ciljev Obtožuje in poskrbi, da Nikoli več ne bo tako, kot je, drugi pa mu lahko le odgovori, da ga Obtožuje, za kar je storil in povzročil, da Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. In si želi, da se to Nikoli več ne dogodi.”
V imenu Občine Tržič je goste pozdravil podžupan v funkciji župana Dušan Bodlaj ter spomnil na to kako se besede, ki jih govorijo danes, hitro lahko tudi obrnejo: “Najbolj žalostno je, da kljub glasnosti, naših apelov ne slišijo ravno tisti, ki so najbolj zvesto polagali vence svojim rojakom, katerih kosti so zakopane pod to krvavo zemljo, sedaj pa sejejo smrt in razdejanje v Ukrajini. Čutimo se poražene in izdane, ker smo jih imeli za iskrene prijatelje, katere smo vedno spremljali pri njihovih spominskih obiskih. Toda, ne, ne bomo se predali in obupali. Še bolj glasno bomo pozivali k miru na svetu in tudi vas, spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega dneva spomina prosim, da se pridružite kriku izpod Ljubelja OBTOŽUJEM.”
Pred vhodom v nekdanje koncentracijsko taborišče na Ljubelju so postavljeni panoji v šestih jezikih (v slovenščini, angleščini, nemščini, francoščini, poljščini in ruščini). Pobudo za postavitev je dalo Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije, pridružili pa so se mu še Veleposlaništvo Francije, Veleposlaništvo Republike Poljske, Veleposlaništvo Ruske federacije in Veleposlaništvo Republike Avstrije.
Poljski veleposlanik, Krzysztof Olendzki je zbrane spomnil na to, da so bili Poljaki, poleg Francozov najštevilčnejša narodnostna skupina ujetnikov. Zaprli so jih zaradi etničnih in rasnih razlogov, tako kot ujetniki iz sovjetske armade – Ukrajinci, Belorusi, Rusi ter drugi Slovani, pa tudi Judje: “Vsi so predstavljali cilj genocidne politike tretjega rajha. Sence vseh žrtev taborišča Ljubelj – Mauthausen vpijejo, naj se jih spominjamo. Jetniki iz Podljubelja so predvsem žrtve vseh ideologij, ki so nastale kot izraz nemškega nacionalizma ter nasprotovanja posameznikovega dostojanstva. Ljudje, ki so se imeli za pripadnike višje kulture, avtorji nove Evrope, »novega človeka« so zanikali človeškost svojih žrtev in s tem posledično tudi svojo. Tukaj, v tej prelepi slovenski pokrajini, so se dogajali zločini proti človeštvu. V Podljubelju se je zlo totalitarizmov dvajsetega stoletja – nacizma, komunizma in fašizma nakopičilo kot v steklenički s strupom. Spomin na ta zločin ter na vse, ki so se trudili zoperstavljati zlu z vsakodnevnim bojem za svoje dostojanstvo, ne sme nikdar umreti.”
Krzysztof Olendzki je zbrane opomnil kam vodi sedanja ruska invazija na Ukrajino in jih pozval: “To ni le oborožen napad na mirno, suvereno evropsko državo. Gre za napad na evropske vrednote. To je zločin, katerega namen je izzvati svetovno prehransko krizo. To je še en zločin imperialistične ideologije iz Rusije, da bi ohranila ostaline Imperije zla – Sovjetske zveze. V imenu žrtev tretjega rajha, ki so bili tukaj trpinčeni, moramo podpirati državljane Ukrajine v njihovem boju za dostojanstvo, svobodo in demokracijo. To od nas vseh terja naša evropska identiteta. Kot Evropejec, kot poljski veleposlanik in kot človek vas, ki ste navzoči na tem kraju trpljenja in ponižanja, rotim v imenu spomina na žrtve taborišča Mauthausen – Ljubelj: ne dopustite, da bi postali neobčutljivi in da nam ne bi bilo več mar za rusko invazijo na Ukrajino, za ruske zločine, uperjene proti ukrajinskemu narodu, proti ženskam in otrokom iz Ukrajine! Ne dovolimo, da bi kdor koli in kadar koli žrtvoval te osebe in njihov spomin zaradi svojega egoizma za dosego lažnega miru. Mir bo nastopil šele tedaj, kadar bo zaustavljeno zlo. Kljub temu da je mir neprecenljiv, nikoli ni dosežen za vsako ceno. Konec koncev, najvišjo ceno zanj plačajo običajni ljudje – največkrat ponižane in posiljene ženske in otroci, žrtve raznarodovanja. Mir, ki je dosežen za ceno človekovega dostojanstva, je laž! To je najbolj razvidno tukaj, pod Ljubeljem.”
Daniel Simon s francoskega združenja Amicale de Mauthausen se je spomnil pokojnega Borisa Pahorja, ki je leta 2016 na mestu nekdanjega taborišča Ljubelj, pri svojih 103. letih prišel samo zato, da je prosil naj se »rdeči trikotnik« ne pozabi. Poudaril je, da se nacističnega sistema koncentracije in iztrebljanja ne smemo spominjati samo zaradi načrtovane morilske obsedenosti z iztrebljanjem Judov, ampak tudi zaradi drugačnih taborišč, kakršno je bilo tudi ljubeljsko, ki so jih nacisti uporabljali kot orodje represivne politike v okupiranih državah in za pridobivanje suženjske delovne sile. Citiral je Henrija Hochmanna, francoskega Juda, ki je v nenavadnem pismu, ki ga je po osvoboditvi iz Ljubelja poslal svojim staršem, zapisal: “Čeprav se zdaj vrača velik del moje komande, mene ni med njimi […]. Mi, ki se zavedamo vse škode, ki jo je mednarodni fašizem povzročil Evropi in vsemu svetu, smo v zahvalo jugoslovanskemu ljudstvu, katerega pogumni partizani so nas pravkar izvlekli iz krempljev SS, prisegli, da bomo nadaljevali boj, dokler ne bo skupaj s Titovo vojsko zatrt zadnji hitlerjanec.” in poudaril, da so bile takšne odločitve možne le zaradi posebnega človeškega okolja, ki je vladalo na slovenskem območju: “Slovenci so bili narod, ki ga je okupirala nemška vojska, a je ostal nepokoren. Gora je bila v rokah partizanov, SS je bila v obrambi. To je omogočilo tudi nekaj pobegov, natančneje uspešnih pobegov, medtem ko iz nacističnega taborišča ni mogoče pobegniti: to je nenavadna pot Baptista Chevallierja, ki ga partizani hitro prevzamejo za svojega in z njim delijo boj.” Spomnil se je še pogumnih Tržičanov, ki so po svojih močeh skušali pomagati ljubeljskim zapornikom.
Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič, pripravila scenarista Mojca Poredoš in Iztok Pipan, povezovala pa jo je Maja Tekavec. Slovesnost je opozorila tako na pretekle dogodke kot na sedanjost, ki pozablja na zlo in trpljenje, ki ga povzročajo vojne in apeliralala zbrane, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Sooblikovali so jo Kvintet trobil Slovenske vojske, Kvintet trobil Slovenske policije, recitatorja Jeremija Le Roux in Jakob Pavlin, učenke Osnovne šole Tržič Neža Papler, Ajda Škaper, Tina Radulović, Lana Jazbec in njihova mentorica Blanka Rejc, učenka Glasbene šole Tržič Kristina Legat in mentorica Natalija Banič, sodelovala pa je tudi garda Slovenske vojske.
Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, eno od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, je nemški rajh postavil za graditev več kot tisoč petsto kilometrov dolgega ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih tristo trideset internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami. Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je sto deset, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov. Zaradi nepopolne evidence transportov zapornikov, natančnega števila internirancev ne poznamo, sklepajo pa, da je bilo v obeh taboriščih Ljubelj jug in Ljubelj sever zaprtih okoli tisoč osemsto internirancev.
Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Delali so v vseh vremenskih pogojih, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so bili trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju.
Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili.
Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena.
Nataša Predalič, tvm
Foto: Iztok Pipan, tvm
