Šmarnogorska ilegalna skupina je 22. julija 1941 izvedla prvo oboroženo akcijo med Tacnom in Šmartnim v podnožju Šmarne gore, s čimer se je aktivno pričela narodnoosvobodilna vojna v Sloveniji. Ta dan je bil kasneje zaznamovan kot dan vstaje naroda Slovenije. Po tej akciji se je skupina združila še z dvema skupinama, da bi dva dneva kasneje skupaj ustanovili Rašiško partizansko četo, ki je sredi avgusta že imela okoli 65 borcev. Četa je razširila svoje dejavnosti na območje Tacen – Črnuče – Vodice – Smlednik in je uničevala telefonske povezave ter lastnino okupatorjev.
Kot odgovor na pogoste napade Rašiške čete, ki je 18. septembra ubila pet nemških okupatorjev, je dva dneva kasneje, 20. 09. 1941, nemški policijski bataljon zažgal vas Rašica, prebivalstvo pa izselil v Bosno.
Rašica je bila prva od številnih slovenskih vasi, ki so med vojno doživele podobno, tragično usodo. Po koncu vojne so vas obnovili. Po osamosvojitvi so nove oblasti ta praznik, ki smo ga praznovali, 22. julija, »izbrisale«.
Ne smemo pa pozabiti upora Primorcev, nad katerim se je fašistično nasilje začelo že dolgo pred drugo svetovno vojno, ko se je zgodil 15. maja 1921 Marižanski upor. Prav tako so Osapski dogodki daljnosežno vplivali na upor primorskega naroda.
Praznik lahko izbrišejo, zgodovinskih dejstev, ki so tlakovale pot v svobodo, pa ne morejo izbrisati.
Marijan Križman,
predsednik ZZB NOB Slovenije
