Odziv smo naslovili na: Predsednico RS, Predsednika Vlade RS, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, Poslanske skupine

***

Spoštovani!

Občinski svet v Gorici je 11. novembra 2024 z veliko večino (glasovi 21:11) zavrnil pobudo dela občinskih svetnikov, da goriška občina odvzame naziv častnega občana Benitu Mussoliniju, katerega so mu podelili leta 1924, torej pred sto leti.

Prepričani smo, da Vam in tudi slovenski javnosti ni treba pojasnjevati, kakšna sta bila politika in ravnanje italijanskih fašističnih oblasti od leta 1922 pa vse do kapitulacije Italije leta 1943 do svojih državljanov, primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. To ravnanje zgodovinarji opredeljujejo kot kulturni genocid. Tako Vam kot slovenski javnosti je prav tako znano ravnanje italijanskih okupacijskih oblasti v aprila 1941 okupirani in 3. maja isto leto nelegalno priključeni t. i. Ljubljanski pokrajini.

Manj znano je dogajanje med Mussolinijevima obiskoma v Gorici, torej v mestu, v katerem ostaja častni občan. Mussolini je Gorico prvič obiskal septembra 1938 v okviru večdnevne turneje po Primorski, saj je želel videti vsestranski razvoj ozemlja, ki ga je Italija zasedla leta 1918 in nato leta 1920 priključila. Po Trstu je 20. septembra imel na Travniku v Gorici pred več desettisočglavo množico krajši govor, v katerem je poudaril italijanstvo Gorice, zaključil pa z besedami: »Bodočnost je rodovitnim narodom zagotovljena: tisti, ki so danes mladi, bodo jutrišnji vojaki; italijanski vojaki, ki bodo imeli v rokah sončno zmago.«

Drugič je Mussolini obiskal Gorico v drugem letu vojne na slovenskih tleh, 31. julija 1942. Najprej se je sestal s poveljniki italijanske vojske v Sloveniji in na Hrvaškem in se z njimi posvetoval o protipartizanskem boju. Takrat je napreč na ozemlju Ljubljanske pokrajine in na priključenem območju Hrvaške potekala velika ofenziva italijanske okupatorske vojske, t. i. roška, ki se je po številnih pobojih tudi civilnega prebivalstva, požganih vaseh in deportacijah lokalnega prebivalstva v novoustanovljeno koncentracijsko taborišče Kampor na Rabu, zaključila šele 3. novembra istega leta. Na sestanku je Mussolini ugotavljal, da je bilo dotedanje italijansko ravnanje v okupiranih krajih naivno in da bo treba na partizanski teror odgovoriti z ognjem in mečem. Med drugim je izjavil: »V odnosih do Slovencev se je začelo novo obdobje, ki bo prikazalo Italijane kot ljudi, ki so za blagor domovine in prestiž njih oboroženih sil pripravljeni storiti vse.« In tudi ugotavljal: »To prebivalstvo nas ne bo nikdar ljubilo.«

Nato se je duce v spremstvu sekretarja fašistične stranke Alda Vidossonija pojavil na balkonu stavbe vojaškega poveljstva, pozdravil množico, ki se je zbrala na Trgu Cesareja Battistija, in imel kratek, grozeč govor. Najprej je omenil epske napore v prvi svetovni vojni, zaradi katerih so se bregovi Soče in kraške vrtače za vedno priključile materi domovini. »Proti tistim pa, ki se tu in onstran stare meje še vedno predajajo bolnim sanjam, bodo uporabljeni, in se že uporabljajo, neupogljivi zakoni Rima.« Ti so določali, da bodo sovražniki, ki ne bodo odložili orožja, popolnoma uničeni, njihovo imetje s hišami vred pa zravnano z zemljo.

Mussolini je v govoru omenil staro mejo. To je bila zanj meja med Italijo in Jugoslavijo, t. i. rapalska meja, iz leta 1920. Nova meja pa je bila zanj tista po 3. maju 1941, ko je izvedel (nelegalno) priključitev t. i. Ljubljanske pokrajine k Italiji, torej okupacijska meja med Kraljevino Italijo in Tretjim rajhom. Bolne sanje pa so po njegovem sanjali tisti, ki so se borili za osvoboditev.

O tem je nazadnje podrobno pisal dr. Branko Marušič v članku O dveh Mussolinijevih obiskih na Primorskem, ki je objavljen v 49. številki revije Razpotja jeseni 2022. https://razpotja.si/razpotja_article/o-dveh-mussolinijevih-obiskih-na-primorskem/

Posthumno, leta 2004, je izšla tudi knjiga dokumentov avtorja Toneta Ferenca z naslovom Neupogljivi zakon Rima : fašizem in osvobodilni boj primorskih Slovencev 1941-1943 : dokumenti = La legge inflessibile di Roma : il fascismo e la lotta di liberazione degli sloveni nella Venezia Giulia 1941-1943 : documenti.

Menimo, da je dolžnost Republike Slovenije in njenega vodstva, da Italijo pozove, da graditev dobrih odnosov med državama ne more temeljiti na enostranskem prikazovanju skupne zgodovine. Dobro sodelovanje z Italijo in Italijani ne pomeni, da moramo skloniti glavo in se ji podrediti.

 

Marijan Križman
predsednik ZZB NOB Slovenije