Boris Pahor je bil nedvomno eden najpomembnejših slovenskih pisateljev. V italijanskem kulturnem svetu in tudi v rodnem mestu, se je dokončno uveljavil šele v zadnjem obdobju življenja. Bil pa je seveda še mnogo kaj drugega. Prepričan protifašist in protinacist, somišljenik Osvobodilne fronte slovenskega naroda, izredno zaveden Slovenec, pisatelj stoletja so ga poimenovali, pravi živi spomenik slovenske narodne skupnosti v Italiji, pričevalec fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem ter trpljenja v nacističnih uničevalnih taboriščih med drugo svetovno vojno. Bil je vztrajni zagovornik nacionalne pripadnosti kot primarne socialne identitete. V bistvu je bil za časa življenja stalni upornik.

Ob njegovi 80-letnici sta ga Narodna in študijska knjižnica in Slavistično društvo počastila z izidom zbornika.
Boris Pahor se je rodil v slovenski družini v Trstu. Njegov oče Franc se je v mesto preselil iz Kostanjevice na Krasu. Bil je zaposlen kot uradnik v avstrijski upravi. Leta 1919 ga je nova italijanska oblast odpustila; postal je ulični prodajalec. Mati Marija Ambrožič je bila iz Male Pristave pri Šentpetru (danes Pivka). Kot sedemleten deček je prisostvoval nasilnemu požigu Narodnega doma v Trstu na dan 13. julija 1920. Ta prizor se mu je za vedno zapisal v spomin. V Trstu je obiskoval slovensko šolo (od leta 1919 dalje), nato je moral hoditi v italijansko šolo, ker je fašistični režim nasilno ukinil slovensko šolo. Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je leta 1935 tudi maturiral. Nato se je vpisal na študij teologije v Gorici, vendar je ta študij opustil. V študijskih letih se je vključil v slovenski protifašistični tabor, kjer je sodeloval s prispevki v ilegalnih časopisih.

Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko. Leta 1941 je bil italijanski vojak v Libiji. V vojski je ostal do kapitulacije Italije. Septembra 1943 se je vrnil v Trst, kjer je vladal nemški okupator. Pridružil se je Osvobodilni fronti. V začetku leta 1944 so ga izdali in zajeli domobranci, domači kolaboracionisti ter ga nato izročili nemškemu okupatorju, ki ga je poslal v uničevalna taborišča. Ta izkušnja ga je strahotno zaznamovala za vse življenje. Leta 1967 je izšel roman Nekropola, ki govori o tem peklu na zemlji. Omenjeni roman je njegovo najboljše literarno delo. Ko je Boris trpel v uničevalnih taboriščih je njegova sestra Evelina poučevala kot učiteljica v partizanskih šolah na Primorskem.
Pahor se je vrnil v Trst šele decembra leta 1946, saj se je leto dni po koncu druge svetovne vojne zdravil v Franciji zaradi tuberkoloze. V letu 1947 je diplomiral na univerzi v Padovi na temo Edvarda Kocbeka. V naslednjih letih se je preživljal kot svobodni književnik. Leta 1952 se je poročil z Radislavo Premrl, sestro narodnega junaka Janka Premrla-Vojka. V zakonu sta se jima rodila hči Maja in sin Adrijan. Takrat se je pisatelj razšel z levičarskim taborom. V obdobju 1953-1975 je bil profesor italijanskega jezika in literature na slovenskih srednjih šolah v Trstu. V letih 1966-1991 je izdajal revijo Zaliv. Leta 1975 sta Boris Pahor in Alojz Rebula izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa in prišla v spor s takratno socialistično Slovenijo. Nekaj let jima je bil prepovedan vstop v Slovenijo odnosno Jugoslavijo.
Boris Pahor je prejel celo vrsto odlikovanj, priznanj in nagrad. Omejil bi se na 13. julij 2020, ko sta mu v palači prefekture v Trstu predsednika Italije Sergio Mattarella in predsednik Slovenije Borut Pahor podelila najvišji državni priznanji. Njegov pisateljski opus je obširen in bogat. Naj navedemo le nekatera dela: Moj tržaški naslov (1948), Kres v zalivu (1955), Vila ob jezeru (1955), Nomadi brez oaze (1956), Onkraj pekla so ljudje (1958), ki je leta 1978 izšla z naslovom Spopad s pomladjo, Kres v pristanu (1959), Parnik trobi nji (1964), Nekropola (1967), Grmada v pristanu (1972, dopolnjena izdaja 2021), Zatemnitev (1975), V labirintu (1984), V vodoravni legi (1997), Spopad s pomladjo (1998), Zibelka sveta (1999), Trg Oberdank (2006), Knjiga o Radi (2012).

Kljub izredno težkemu življenju je pisatelj Boris Pahor res dolgo živel. Morda je bilo to nekakšno maščevanje fašizmu, ki mu je dolgih 25 let prepovedal govoriti, pisati in peti v slovenskem jeziku. Morda je bilo dolgo življenje tudi maščevanje proti tisti družbi in krogih v rodnem mestu (in tudi drugod), ki mu niso hoteli priznati mesta, ki mu upravičeno pripada. V Italiji in v italijanskem Trstu se je uveljavil šele po 95. letu starosti, medtem je bil pa uveljavljen predvsem v Franciji in Nemčiji in drugod v Evropi. Nato ga je tudi italijanska kulturna družba sprejela in postal je najbolj prevajan slovenski pisatelj.

Ljubil je slovenski jezik in vse kar je povezano z njim, bil je prepričan narodnjak. Bil je velik človek, številni so ga poznali in spoštovali. Ostal bo tudi v spominu kot velik človek, predvsem pri Slovencih in Italijanih, pa tudi v celotni Evropi.

Marijan Križman,
predsednik ZZB NOB Slovenije