Sveto in svet (TV SLO 2) – o izdaja lcu oz. preroku Lambertu Ehrlichu

(Igor Mravlja, Ljubljana)

Dne 16.6.2022 ob 16.15 je TV SLO 2 ponovila oddajo z naslovom “80-letnica smrti dr. Lamberta Ehrlicha”. In v napovedniku pojasnilo: “Življenje in delo katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha, ki ga je leta 1942 ubil atentator varnostnoobveščevalne službe komunistov…”.

Zadnja beseda v stavku “…komunistov” je takoj podrla prazne obete strokovnega spoštovanja zgodovine. Toliko bolj, ko se je v odjavni špici za odpravo zadnjih dvomov zapisalo, da gre za uredništvo verskih oddaj.

(Le) neobremenjenemu gledalcu je moralo biti takoj jasno, da bo poudarek na brezpogojnem zagovarjanju “svoje strani”, brez sledi kakršnekoli samokritike ali poglobljenega razumevanja časa 2. svetovne vojne. Ko je bil obstoj slovenskega naroda in identitete (etnične, kulturne in tudi verske) nenadoma, z grobo vojaško agresijo, na najhujši preizkušnji v vsej svoji zgodovini.

Skoraj kot da bi spremljal domače (?) medije (TV, tiskane) v lasti in poveljevanju s strani največje politične stranke z desne strani, sicer (nikakor ne naključno) zvečine v opoziciji. Tam ni nikdar zaslediti karkoli problematičnega v ravnanju te stranke ali njenega večdesetletnega vodje, ne v slovenski javnosti in ne znotraj same stranke, ki z aklamacijami enodušno potrjuje vse njegove korake. Kot še redkokje dandanes po svetu.

Po “uravnoteženem” napovedniku je torej katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha (L.E.) ubil pripadnik komunistov – ne pa oboroženega odporniškega gibanja proti okupatorju. Slednjega, ki se je na spodnjem Štajerskem (tj. na Slovenskem severno od Save) že takoj aprila 1941 lotil izseljevanja na desettisočev zavednih Slovencev, dobrih 300 slovenskih katoliških duhovnikov nagnal iz cerkva, interniral celo škofa Tomažiča, jel ponemčevati slovenske priimke, knjižnice, ulice, mesta, slovenski jezik, ki da je le nemški dialekt.

Na Primorskem se je že vsaj dve desetletji pred vojno najprej iredentizem (1. faza – že pred 1. svetovno vojno) in nato fašizem (2. faza) lotil razničevanja slovenstva – etnično, kulturno in fizično. Ko so celo mladi rodoljubni primorski duhovniki morali skrivati pred lastnim (profašističnim) škofom svoj naravno antifašističen odnos do italijanske oblasti. Zaman, razvedelo se je, cerkveni vrh jih je ovadil (neposredno ali preko Vatikana) fašistični oblasti, da jih je onemogočila. Pa niso bili komunisti.

Kar bi moralo sveto razkačiti tudi L.E. Pa ga ni! Ljubljanska škofija je raje sporočala Primorcem, naj pazijo na svojo vero, četudi bodo izgubili svojo slovensko bit (pisatelj Saša Vuga – slavnostni govor, Ajdovščina, 2.5.2015).

L.E. je aktivno skrbel za ohranitev svete vere, a le tam, kjer še ni bila ogrožena, namreč v Ljubljanski pokrajini, od 3.5.1941 uradno sestavnemu delu države Imperij Italija. Ne pa, kjer je takrat zares bila sila, za vero in slovenstvo, na Primorskem in severni Sloveniji. Da bi tja poslal svoje militantne Stražarje, hm, občudovalce nacifašizma. In L.E. je v svoji spomenici cenil tiste prebivalce, ki so se do okupatorja “popolnoma lojalno zadržali”.

Hitler je bil že pred vojno predvidel za uničenje nekaj slovanskih narodov (ne vseh), predvsem Poljake, Ruse, Čehe, Slovence… Zato je na Poljskem kar katoliška cerkev soorganizirala oborožen odpor proti nemškemu okupatorju, kar L.E. (ne začuda) nikdar ni prišlo na misel, čeravno so ga v studiju eni (dr. Janez Juhant, dr. Tamara Griesser – Pečar) predstavili kot “edinega sposobnega organizirati odpor proti okupatorju razen komunistov” (!!!). Torej po njihovem le L.E., ne slovenska RKC. Vsaj nekaj iskrenega.

A okupator nikdar ni jemal L.E. kot potencialnega vodje odpora. Teh simptomov rodoljublja nikdar niso kazali niti njegovi militantni antisemitski (krščanski?) Stražarji (op.: ustanovljeni kot akademski klub po vzoru fašistične Falange španskega diktatorja Franca). In tega ni opazilo niti na tisoče Slovencev, ki jih je v racijah lovil okupator ob pomoči Stražarjev (dr. Bojan Godeša, v oddaji, kar preslišano). Stražarji, ki jih je vodil Ehrlich, so med vojno pretepali zavedne dijake v gimnaziji, ovajali uporne Slovence okupatorju… Dr. Juhant pa v takem obnašanju Stražarjev podcenjujoče ne vidi simpatij do nacifašizma (!). Pa so se tako trudili.

Dr. Juhant je kot kronski dokaz, da L.E. ni izdajalec, navedel, da “je moral bežati s Koroškega”. Ni dodal, da že leta 1922, njemu očitano izdajstvo pa je iz let 1941-1942. Kot tudi Juda Iškarijot nikakor ne more biti izdajalec Jezusa (kar trdi Biblija in RKC), saj je bil vendar pred tem njegov apostol.

Dr. Pečar je zatrdila, da je L.E. bil proti komunizmu “iz verskih razlogov”. Kar je pragmatično imelo prednost pred bojem proti genocidnemu okupatorju. In da ni bilo pričakovati (Pečar), da bi partizani sami osvobodili Jugoslavijo. Ni pa v skladu s svojo zgodovinsko stroko sklenila, da tudi Grki, Francozi, Poljaki, Čehi… ne bi sami osvobodili svoje države. Pa so se vseeno borili. Zvečine zoper okupatorja, ne zanj.

Dr. Juhant je skušal (nerodno) zagovarjati še bivšega bana dr. Marka Natlačna in omenil, da je slednji šel osebno (op.: že 12.4.1941) nemškemu generalu v Celje, da bi dosegel neko enotnost in edinost med Slovenci. Tu je govornika zmanjkalo, saj bi moral pojasniti, da bi tako tudi Ljubljanska pokrajina padla pod še hujši nemški škorenj. Aplavz za Natlačna!?

Apologeti L.E. so v studiju (zlo)namerno uporabljali zanje slabšalni izraz “revolucionarji” za odporniško gibanje v Sloveniji, saj bi z “odporniki” ali “protiokupatorskimi borci” že v štartu podrli vso težko zloženo hišo (katedralo?) iz kart. Okupator (in niti zavezniki!) v svojih uradnih vojaških poročilih in slovenskih režimskih časopisih jih nikdar ni tako imenoval, pač pa je svoj lastni nacifašistični program javno predstavljal za največjo revolucijo v zgodovini človeštva. Dobesedno, ponosno, ne slabšalno, tudi v ljubljanskih časopisih, pod peresi slovenskih krščanskih piscev. Torej so se ljubljanski meščanski politiki s kvizlinško noto (z lastnim splavljenimi otroki, oboroženimi belogadisti in domobranci, pomožno vojsko okupatorja) brez pomislekov naslonili na prišle nacifašistične revolucionarje v borbi zoper domače “revolucionarje”. Nebistroumni nesmisel.

Mimogrede, v ZDA svojo vojno za neodvisnost države (1775-1783) ponosno imenujejo ameriška revolucionarna vojna.

A najboljše šele pride – namreč pisni spomenici L.E. italijanskemu okupatorju in Vatikanu (april 1942). Po dr. Juhantu je to bil “enkratni dogodek v okupirani Evropi”, saj je L.E. v njej javno kritiziral ravnanje okupatorja pri nas, kot nihče drug. Kar pa je nezavedna kritika samega Vatikana, ker slednji torej niti pomislil ni, da bi javno obsodil Hitlerja, svojega konkordatskega partnerja. Saj je papež že pred vojno (1937) v svojih enciklikah prepovedal vernikom kakršnokoli sodelovanje s komunisti. Pričakovano ne tudi z nacisti. Za Mussolinija pa so izjavili, da ga je poslala sama Sveta previdnost. Zgovorno.

Sicer pa je dr. Juhant s svojo “edinstvenostjo L.E”. užalil mnoge svetne in posvetne osebnosti v Evropi, ki so javno nastopali proti kruti okupatorski oblasti.

Ko je denimo mestni svet v Bruslju (junija 1941) zavrnil nemški ukaz o razdelitvi Davidovih zvezd Judom, v vichyjevski Franciji je (že od 1940) kalvinistični pastor Marc Boegner v javnih pismih obsojal preganjanje Judov, v Beogradu je urednik V.S. Ribnikar (april 1941) zavrnil zahtevo o izdajanju nacirežimske “Politike”… Na Frankolovem je župnik Alojz Sunčič (17.4.1941) rodoljubno zavrnil zahtevo (in zato moral v zapor) samega SS-vodje Heinricha Himmlerja o nacističnem pozdravu z roko… V Grčiji je (2.7.1941) atenski nadškof Krisantus zavrnil prisego novi kvizlinški vladi, v Nemčiji (C.A. von Galen), Nizozemski (Johaness de Jong), Belgiji (kardinal Josef-Ernest Van Roey), na Norveškem (škof Berggrav), Bolgariji (metropolit Štefan)… so cerkveni vodje javno (že 1941-1942), v pismih in s prižnice, obsojali ali zavračali nacistične ukrepe… V Ljubljani je duhovnik F.S. Finžgar zavrnil zahtevo italijanskih oblasti, da piše za profašistični časopis Slovenec, v Bolgariji pa sta (marec 1943) pravoslavna škofa Štefan in Kiril s svojimi telesi uspešno preprečila železniški prevoz 48.000 Judov v smrt. Isti čas je nadškof Aten Damaskinos skupaj z 19 uglednimi someščani v javnem pismu uspešno stopil proti okupatorski in kvizlinški oblasti, v bran (27.000) Judom, ki so jih Nemci hoteli peljati v smrt.

In ne nazadnje naš primorski duhovnik in dekan Ignacij Breitenberger, ki se je javno uprl profašističnemu goriškemu nadškofu Margottiju in zato celo moral v zapor (1943).

In da, tudi vse njih je skrbela varnost domačega naroda, a se nihče od omenjenih ni spomnil ovaditi okupatorski oblasti domačih borcev za svobodo, prikritih v vrstah prvih. Kaj šele ustanoviti kakšno pomožno vojsko okupatorja.

Bi zato še bolj zaslužili spomenik na vhodu v kako (slovensko) teološko fakulteto.

L.E. je bil morda res edinstven po tem, da je v poslanici jasno opozoril italijansko oblast o prikritih pripadnikih (“konfidentih”) OF v ljubljanski kvesturi in Visokem komisarijatu. Kar se v vseh dostojnih družbah brez ovinkarjenja šteje za klasično izdajstvo.

L.E. se v svoji spomenici pritožuje nad “usodnimi napakami italijanskega vladanja”, zaradi česar z obžalovanjem (!) ugotavlja, “da je precejšen del (slovenskega) ljudstva začel simpatizirati z OF”. Italijanski oblasti zato predlaga za bolj uspešno vršenje dela italijanskega upravnega in policijskega (!) osebja postavitev “slovenskih osebnosti na kompetentna mesta za vse preiskave, važne razgovore (m.op.: z osumljenimi zasliševanci ali ovaduhi, ne Italijani!)”, vprašanja, intervencije (!), saj da sama oblast “ne pozna oseb, okolja, miselnosti, jezika naroda”.

Slovenska politična stran, ki jo ima v čislih L.E., bi preko svojih (skrbno) izbranih zastopnikov sodelovala z italijansko oblastjo, da ne bi več po nemarnem aretirali “nedolžnih in celo izrazito katoliških osebnosti”. Katoliških, a se razume, ne kar vseh, le takih, ki niso protiokupatorsko in protifašistično nastrojenih. Koga trdo prijeti in koga izpustiti, bi torej “najboljši fantje” L.E. denuncirali italijanski policiji. In bi zasliševalno delo hitreje steklo, saj bi se tako lahko policisti osredotočili le na prave odpornike OF, ki bi ostali na situ. Ki se ne bi mogli več skrivati med “nedolžnimi” osumljenci upajoč celo na izpustitev ob pomanjkanju dokazov.

L.E. upa, da bi vsaj “intervencije in pojasnila prevzvišenega škofa Rožmana in uglednih mož iz katoliških vrst” italijanska policija morala upoštevati, koga spustiti in koga ne!

S takimi tvornimi predlogi okupatorju L.E.-u nič ne manjka do titule kvizlinga. In je njegov kip zato upravičeno na vhodu v ljubljansko teološko fakulteto. V opomin.

Milo rečeno bi o dr. Juhantu rekli, da z vsem tem “ni dobro seznanjen” (citat dr. Pečarjeve, sicer velja tudi zanjo). Ali pa je, kar je še huje.

In o 27.4. (Dan OF) kot prazniku “brez vsebine” (dr. Pečar), ker da se je pravzaprav zgodil 26.4. A kdaj se je pravzaprav rodil Kristus (dan-mesec), saj ni sporno, da leta 6 (ali 7) pred Kristusom? Halo? Kdaj točno je bil križan? Kdaj točno se je Devica Marija zares povzpela v nebo z dušo in telesom? Potem, ko je že 1800 let trohnela v zemlji. Kdaj je pravilno slaviti dan mrtvih, ko pa je RKC ta dan krepko premikala po koledarju. Obrezovanje Gospodovo res 1. januarja? Prazniki “brez vsebine”!?

Ko je bil dan ustanovitve OF dogodek brez primere v okupirani Evropi! Ali je to morda bil (po dr. Pečar) običajen ritual brez vsebine v vseh okupiranih deželah? Katerih vse?

Pa o sodelovanju komunistov in nacistov do 22.6.1941 (izjava dr. Pečar v studiu), tj. do napada Hitlerja na SZ. Kot da ni bilo borbe jeseniških prostovoljcev v Gozdu Martuljku 8.4.1941, istega dne poziva KPJ v Zagrebu na priprave za boj, akcije skojevcev v MB konec aprila 1941, poziva za boj zoper okupatorja v majskem ilegalnem “Sporočevalcu”,… Zakaj okupator ni že ob prihodu izpustil iz zaporov svojih “zaveznikov” komunistov… Zakaj so torej samo OF ustanovili naskrivaj, ponoči, ne pa v ljubljanski stolnici, opoldne. Z vsebinsko slovesno mašo škofa Rožmana, mogočnim zvonjenjem do svetega neba ter ob prisotnosti zadovoljnih nemških in italijanskih generalov, saj je Nemčija imela veljavni pakt s komunisti.

Kvestor za Ljubljansko pokrajino Ettore Messana pa je že 5.6.1941 opozoril policijske in orožniške (karabinjerske) urade o (dotedanjem!) protiokupatorskem delovanju komunistov (agitacije, sestanki, širjenje letakov) in potrebnih policijskih ukrepih.

In pakt Molotov – Ribbentrop bi (po dr. Pečar) morali imenovati Hitler – Stalin. Konkordat iz leta 1933 torej ne Nemčija – Vatikan, ampak pakt Hitler – Pij XI!? Tudi prav. Sporazuma o nenapadanju med Nemčijo in SZ pa se je do zadnje črke in krepko čez v višave pasivno in aktivno držala vse do konca vojne ljubljanska meščanska politika (s svojimi belogardisti in domobranci).

V ZDA pa so med vojno vneti slovenski katoliški časopisi vzneseno, lažno in škodljivo poročali o uspehih herojskih slovenskih četnikov Draže Mihajlovića v boju zoper okupatorja – napr. podnanoški četnik Janko Premrl – Vojko, Dražgoška bitka med Nemci in četniki, četniški vdori na italijansko ozemlje, pohorski četniki…

Oddaja je razkrila vso bedo neke dandanašnje pristranske zgodovinske “strokovnosti”.