Dr. Maca Jogan: O čudežu enotnosti
Javni duhovni prostor v Republiki Sloveniji že več desetletij prežema razpravljanje o enotnosti in razklanosti, zlasti očitno ob različnih obletnicah. Skupno večini sodelujočih v tem dogajanju je opevanje enotnosti ob plebiscitu (1990) in spraševanje, kako da smo – kljub temu dejstvu – kar naprej razklani. Razklanost dobiva v medijski praksi pogosto podobo dveh enakovrednih polovic in se pooseblja v dvojicah »partizani:domobranci« in »totalitarizem:demokracija«. K tem presojam sodijo še zahteve po spravi ali pa kar po določenem tipu sprave, ki se opirajo na trditve, da naj bi končno bili enotni v vseh kritičnih trenutkih v preteklosti, zlasti pa ob prizadevanjih za državno osamosvojitev. V zelo poenostavljenem predstavljanju obstoječega stanja očitne neenotnosti pa ni prostora za spraševanje, v kakšnih okoliščinah, zakaj in čemu je bila prav v tem procesu dosežena izjemna, čudežna enotnost, ki je prekosila vse pretekle združevalne prakse (po letu 1848).V tem prispevku se bom omejila prav na ta vprašanja.
Moja izhodiščna trditev se glasi: zavidanja vredna enotnost v prizadevanjih za samostojno državo je bila dosežena zaradi tega, ker temu ni nasprotovala Katoliška cerkev (KC) na Slovenskem. Ne bom se spuščala v druge okoliščine (zaznavanje nacionalne neenakopravnosti, gospodarska nestabilnost, množično nezadovoljstvo ljudi s položajem republike v skupni zvezni državi), temveč
bom iskala odgovor na ključno vprašanje, kaj je torej vodilo to ustanovo, zgodovinsko preskušeno »pastirico« množic, v raznolika prizadevanja za izključitev iz SFRJ, in kakšna je bila (mednarodna) podporna mreža pri oblikovanju ciljev samostojne države.
Glavna spodbuda za aktivno udeležbo KC, ki je potekala v imenu pluralizacije in demokratizacije političnega življenja posredno preko ustreznih strank (zlasti krščanskih demokratov), in neposredno preko prefinjene in prikrite politizacije znotraj-cerkvene dejavnosti že v prejšnjih desetletjih, je (bila) težnja po odpravi »modernizma« in »komunizma« ter ponovni vzpostavitvi »normalnega stanja« v duhovnem in materialnem smislu. Samoupravnemu socializmu se je KC prilagodila le površinsko, nasprotovala je aktivnemu vključevanju v samoupravno odločanje tako znotraj svojega osebja kot pri verujočih državljanih in državljankah; duhovniki (tudi na najvišjih položajih), ki so prestopili te meje izključevanja, so bili označeni in v praksi obravnavani kot odpadniki. Najpomembnejši predstavniki KC in tvorci obveznih razlag o njenem družbenem položaju v »nemoralnem« in brezbožnem socializmu, so jo razglašali za »žrtev« komunizma (kar je še vedno na železnem repertoarju javnega govora), svoj vstop v javni prostor pa opravičevali s potrebo po »pravi morali«, kajti »družbeni nauk KC je namreč predvsem moralni nauk« (Stres 1991). Prizadevanja za »normalizacijo« družbe na podlagi razkrivanja »prave resnice« so potekala prikrito zlati preko verouka in bogate medijske dejavnosti ter ob podpori svetovno organiziranih pripadnikov politične emigracije. Zato je osamosvojitveni cilj nastopal kot ščit, na katerem je bila ob obglavljenem »komunizmu« razstavljena bleščeča podoba »demokracije«, ki je vsebovala zapovedi glede nujnih sprememb družbenega reda.
Po zmagoslavnem prihodu Demosa na oblast so institucionalna prizadevanja za samostojno »demokratično« državo lahko brez ovir (vendar prikrito) vključevala že natančno izdelane cilje drugačne družbene ureditve, ki naj bi Slovenijo uvrstila med »varna pristanišča zahodne civilizacije«. Večina državljanov in državljank je kmalu po vzpostavitvi samostojne države na lastni koži začela spoznavati posledice »normalizacije« in »osvoboditve« od komunizma; hkrati se je razbohotilo obveščanje o tem, kdo je pravzaprav najbolj zaslužen za »pravo svobodo« in mednarodno priznanje RS: KC in Vatikan. KC verjetno ni po naključju v RS zavzela odlično prvo mesto med največjimi denacionalizacijskimi upravičenci; poleg tega, da je bila največja žrtev jo v 21. stoletju čaka še veliko nalog pri odpravi »blodne ideologije« in odpravi »mita« o t. i. NOB.
Po skoraj treh desetletjih je gotovo že čas, da se večina seznani z izvirnimi »demokratičnimi« zahtevami, ki jih je v času priprave plebiscita in na njem potrjene enotnosti dobro poznal tudi prvi nosilec oblasti (dotlej javno povsem neznana oseba) v strankarsko pluralni republiki, katera je bila najprej simbolno očiščena z brisanjem prvega dela imena (»Socialistična«). Iz natančnega seznama zahtev slovenskih domobrancev, Združenih slovenskih protikomunistov v Argentini, ZDA, in drugod po svetu (Tabor, Buenos Aires, julij-avgust 1990), katerih uresničitev naj bi bila temelj za spravo in predvsem za »mirno sožitje Slovencev« za vse čase, navajam le nekaj pomembnih zahtev: 1. Razveljaviti vso zakonodajo, ki ima za idejno podlago osvobodilno vojno (NOB). 2. Vrniti slovenskim domobrancem čast in priznanje, da so z odporom proti komunistični revoluciji prav v obdobju sovražne okupacije moralno upravičeni in po občasnem meddržavnem pravu legitimno podprti branili eksistenčne interese slovenskega naroda ter s tem stali v službi najvišjih vrednot civiliziranega človeštva: Bog – narod – domovina. 3. Rehabilitirati ustanovitelja, poveljnika in idejnega vodjo slovenskega domobranstva gen. Leona Rupnika in škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je, zvest svoji vzvišeni službi, …bil tudi v času državljanske vojne za časa tuje okupacije nezmotljiv učitelj in skrbni pastir svojemu narodu. … 11. Vrniti vso po komunističnem režimu zaplenjeno, ali pod pritiskom odtujeno imovino njihovim izvirnim lastnikom ali njih zakonitim dedičem…. 13. Odstraniti vse spomenike komunističnim vodjem in za komunistični sistem zaslužnim osebam, ali pa na enako vidna mesta postaviti spomenike tudi domobranskim in drugim zaslužnim narodnim osebnostim.«
Za konec le to: o uresničevanju »itd.« zahtev je bilo že ogromno povedanega in tudi glede čudežev.
Ljubljana, 31. 5. 2018
