V slovenskem javnem prostoru se je govor o svetosti življenja v zadnjem četrt stoletju umestil na vidno mesto in se tam tudi ustalil. Kot nekaj bistvenega za vsako človeško bitje in za skupnost se pojavlja v vseh vrstah medijskega delovanja in na vseh področjih, od religijsko in cerkveno gospodovanega do čisto posvetnega. Svetost življenja je izhodišče in cilj pojasnjevanja zaželenih vzorcev vsakdanjega življenja, ki naj bi jih upošteval zlasti »drugi spol«; to je tisti, ki »producira« (tudi božje) ljudstvo. Brez ljudi pa ni ne sedanjosti in tudi ne upanja na (želeno) prihodnost. Zato gotovo ni naključje, da je svetost življenja našla svoje mesto tudi v delu mag. M. Tonina Upanje za Slovenijo. Navdihujoč naslov knjige, ki obravnava ključna vprašanja uravnavanja prihodnjega razvoja te države, naravnost kliče, da se vsaj malo ustavimo pri »narejanju« (svetosti) življenja.

Morda je za marsikoga presenetljivo, da se avtor ne zavzema za zakonsko prepoved splava. Takšna drža je na prvi pogled preveč popustljiva in preblizu »abortivnemu lobiju«. Če pa upoštevamo še »drugi pogled«, se strah, da je avtor zašel v kalne (»zločinske«) vode, hitro razblini.

Toninovo zavzemanje za svetost življenja »od spočetja do naravne smrti« je sestavina premišljene strategije KC na Slovenskem za 21. stoletje in njene poudarjene usmeritve na krepitev osebne vere. V začetku tega stoletja, ko se je samostojnost žensk kljub vsem nasprotnim naporom (zlasti KC) že utrdila kot vrednota pri obeh spolih, bi bilo neposredno zavzemanje za zakonsko prepoved pravice žensk, da upravljajo svoje reproduktivno obnašanje (in v tem okviru tudi prekinitev nosečnosti, splav) preveč odkrito žensko sovražno in bi sprožilo takojšen odpor pri večini žensk (in tudi enakostno, egalitaristično usmerjenih moških). Zagovarjanje »tretje poti«, ki naj bi zagotavljala po eni strani svobodo žensk do izbire, hkrati pa bi imela podoben učinek kot odkrita zakonska prepoved, je brez dvoma bolj elegantna pot, saj je tudi usklajena s prizadevanji za vračanje »prave morale«, to pa je neločljivo povezano tudi z vračanjem »pravega dostojanstva« ženskam, takšnega, ki ne bi bilo v nasprotju z njihovo pravo naravo in ki bi zaustavilo »pomoženje« žensk (in uničevanje družine).

V samostojni državi Sloveniji se je že v času priprave ustave (1990, 1991) prizadevanje za moralno prenovo najprej pokazalo prav v jasno izraženi težnji po kontroli ženskih reproduktivnih zmogljivosti v zahtevah po odpravi pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je bila ustavno določena v Socialistični republiki Sloveniji že leta 1974. Katoliška cerkev je bila ključna ustanova, ki je neprekinjeno nasprotovala tej pravici, pri čemer se je posluževala podobnih prijemov kot v zadnjih petindvajsetih letih: vse oblike kontracepcije je označevala kot splav, napihovala število, da bi bilo stanje čim bolj katastrofično, pritiskala na žensko zavest z enačenjem prekinitve nosečnosti z umorom in poudarjala primarno odgovornost žensk za obstoj naroda.

Ker se sedaj poleg različnih molilnih akcij (v organizaciji civilnih iniciativ, »podaljšanih rok« KC) zoper pravico do nadzorovanja rojstev spet opozarja na »tragedijo za Domovino«, kot se je pred zasukom političnega sistema, naj navedem skoraj pol stoletja staro, a zelo aktualno, pojasnilo Vide Tomšič (1968): »Pravico staršev, da odločajo o številu otrok in času, kdaj se bodo rodili, moramo razumeti kot njihovo temeljno človeško pravico, vendar to ni enostavno pravica do abortusa …, kajti abortus je vendarle samo izhod v sili, katerega breme pade edino na žensko in je bolj izvir njene potlačenosti kakor uveljavitev srečnega materinstva«.

Toninova usmeritev h krepitvi »svobode žensk« s krepitvijo njihovega občutka krivde (za narodov propad!) pomeni torej oviranje (pravzaprav zanikanje) možnosti uresničitve temeljne človekove pravice žensk. Naj pripomnim, da ta »tretja pot« ni nekaj izvirno slovenskega, temveč sodi v površinsko inovativne načine prilagajanja (»aggiornamento«) KC na zunanje okoliščine, kadar sama ne more več zaustaviti družbenega razvoja. Tako tudi M. Tonin v začetku 21. stoletja samo na bolj prefinjen (zvijačen) način nadaljuje prakso idejnih predhodnikov in sodobnikov, skrbnikov »čudovite ženske narave«, katerih ukrepi za povečevanje rodnosti se opirajo na demografske napovedi o zmanjševanju naravnega prirasta prebivalstva. Omenimo le nekaj najvidnejših oseb! Eden večjih predvidenih posegov v upravljanje z ženskimi reproduktivnimi zmogljivostmi je predstavljal predlog Strategije za dvig rodnosti ministra za delo, družino in socialne zadeve J. Drobniča 2006. Ta usmeritev se nadaljuje, javno vidna nosilca sta dr. Milan Zver (v predsedniški kampanji 2012) in Lojze Peterle (v Evropskem parlamentu 2013).

V javnem govoru se pojavljajo različni lažni podatki o izjemno velikem številu splavov, tako se je v letošnjem letu (2016) v nekem oglaševanju trdilo, da se vsaka tretja ženska v Sloveniji odloči za splav. Ta podatek je daleč od resnice. Po uradnih statističnih podatkih (Nacionalnega inštituta za javno zdravje) se število splavov na tisoč žensk v rodni dobi (starih od 15 do 49 let) od leta 2001( ko je bilo 15,2 splavov) naprej zmanjšuje, v letu 2014 jih je bilo manj kot 10 (točno 8,9), oziroma pravico do prekinitve nosečnosti je uresničila vsaka 111. ženska.

Naj končam z domnevo, da se pod zagovorom svetosti življenja in »svobodne izbire« žensk, da se odpovedo svoji pravici do razpolaganja z lastnim telesom, skriva težnja Katoliške cerkve na Slovenskem po večjem obvladovanju žensk, to pa je neločljivo povezano s potrebo po krepitvi in razširitvi (posvetne) moči te »stare, a večno mlade« in v postsocializmu dodatno pomlajene ustanove.