(Objavljeno 10.4.2021 v Sobotni prilogi Dela, v rubriki Pisma bralcev)
Izjava SAZU ne prinaša posebnih novosti v sedanji slovenski prostor niti v načinu razlaganja preteklosti, niti v pričakovanju, da je prav takšna izjava temelj za »našo skupno prihodnost«. V njej se ponavljajo razlage, ki so postale prevladujoče v zadnjih tridesetih letih. Njihova skupna značilnost je pogosto izbirno krčenje celovitih družbenih procesov, vnašanje vednosti, ki so delno ali pa sploh niso skladne z empirično preverljivimi spo-znanji, izbirno posploševanje in izključevanje medsebojne povezanosti posamičnih pojavov v »zelo kompleksnem dogajanju« v drugi svetovni vojni na Slovenskem. Glede na to, da je bilo o tem »diskurzu« že veliko zapisanega, se bom omejila le na presojo nekaterih nosilnih trditev.
Prevladujočo naravnanost izjave omogoča in določa že izhodiščna trditev, da »imamo kot narod razklan zgodovinski spomin /… / na drugo svetovno vojno«, ki naj bi ga »določala črno-bela pripoved o osvobodilnem boju na eni in izdajalcih na drugi strani, v kateri ni bilo prostora za zločine, povzročene v imenu osvobodilnega boja, niti za njegovo zlorabo s strani komunističnega vodstva za zagotovitev in nato utrditev lastne oblasti«.
Govor o »razklanem spominu« je postal že povsem vsakdanji in povezan s pomenom, da naj bi se nosilci spomina delili na pol. Na takšno pojmovanje razklanosti, se opira uravnoteževanje, ki ga pomaga poustvarjati javno izobraževanje, zlasti očitno pa ga neguje javna RTV Slovenije pri obravnavi ustreznih zgodovinskih tem. Dejansko pa je zgodovinski spomin razpršen izrazito asimetrično, z nekajkratno razliko v deležih tistih, ki cenijo in spoštujejo NOB in onih, ki so bliže »disidentski« razlagi o NOB. Podatki SJM v zadnjih desetletjih tako kažejo, da le pičla manjšina (pod deset odstotkov) sprejema razlago o NOB kot komunistični revoluciji, medtem ko je delež tistih, ki so prepričani, da so partizani »bili pravičen boj zoper okupatorja, domobranci pa so nedopustno sodelovali z okupatorjem«, vedno okoli 40 odstotkov. Podobno asimetrijo kažejo tudi podatki o pozitivnem odnosu do pojma »slovensko domobranstvo« (od 1994 do 2018 vedno pod ali 20 odstotkov) in »slovenski partizani« (vedno nad 40 odstotkov).
Za razklanost sedanjega spomina naj bi bila kriva enostranska in ideološko utemeljena, »črno-bela pripoved« o NOB, ki da ni upoštevala vseh zločinov, predvsem pa ne »komunističnih«. Ob tej trditvi se postavlja vprašanje, ki se preprosto glasi: ali je »črno-bela« pripoved plod zločeste ideologije, ali pa je bila takšna podoba odraz družbenega stanja po zasedbi slovenskega ozemlja. Če upoštevamo ključna merila (razpolaganje z močjo/oblastjo, načrtovani in uresničljivi cilji ter razpoložljiva raznolika sredstva za obvladovanje prebivalstva na zasedenem ozemlju), je »pripoved« o dogajanju v času druge svetovne vojne od 6. aprila 1941 naprej, neovrgljivo blizu modelu »črno-bel«: med okupatorji in napadeno narodno skupnostjo so obstajale bistvene razlike v razpolaganju z nujnimi pogoji za obvladovanje ljudi in dejavnosti. Zaradi tega ni mogoče enačiti upora zoper vsestransko nasilje, ki je sledilo cilju po popolni podreditvi ter izničenju naroda (brisanje kulturne identitete, izgoni, pobijanje – talci), z izpričanim vsestranskim sodelovanjem manjšega dela nosilcev nekdanjih laičnih in cerkvenih oblastnih položajev z okupatorskimi oblastmi.
Prav to aktivno sodelovanje slovenskih »pomembnih drugih« (od najvišjih do nižjih ravni) z okupatorji pri odstranjevanju in uničevanju »državi nevarnih« sonarodnjakov, je začetek »bratomornega spopada«. Izključitev tega zločinskega dejstva in prenos spočetnega storilstva v tem spopadu na »revolucionarni teror«, ustreza ponotranjeni okupatorski logiki in retoriki; po tej so uporniki bili le banditi, komunisti. Boj zoper komunizem pa je bil glavni cilj fašističnih in nacističnih odločevalcev, v katerem so se okupatorski oblastniki ter njihovi slovenski oprode skladali z odločevalci v Katoliški cerkvi, ki so o brezbožnem komunizmu učili tudi verno ljudstvo pred vojno.
Večina vernih in nevernih ni sprejemala okupacije in uničevanja narodne identitete in zoper to večino, ki se je upirala okupatorskemu terorju, so delovale organizirane oborožene enote slovenskega porekla, a vojskujoče se v skladu s potrebami matične »domovine« (s prestolnicama Rim, Berlin). Kolaboracija se ni pojavila kot odgovor na (notranje slovenski) revolucionarni »teror«, temveč je bila že od začetka povezana z okupacijo kot siamska dvojčka.
Za tragičnost »bratomornega spopada«, sta po izjavi soodgovorni in krivi obe strani. Vendar pa, glede na dejansko neenak položaj, izenačitev v nosilstvu krivde ni sprejemljiva, kot tudi ne prevalitev glavne krivde na uporno stran, pa tudi če se v ozadju opira na svetovni etos.
Dr. Maca Jogan, Ljubljana
