Dva univerzitetna diplomirana inženirja arhitekture M. Kovač in P. Kerševan v pismu predsedniku RS prosita za odgovor, ali je spomenik »namenjen spravi slovenskega naroda ali žrtvam vseh vojn«. Po njunem utemeljenem prepričanju bi bil za spomenik »žrtvam vseh vojn« potreben nov razpis (ker da izbrani načrt spomenika ne ustreza razpisnim pogojem), spomenik sprave pa v naši prestolnici ni potreben. Ob razpisni določitvi, da mora spomenik ustrezati najvišjim zahtevam državnega protokola, se namreč sprašujeta, »le zakaj bi visoki predstavniki tujih držav polagali vence in cvetje na oltar ‘globoke razklanosti slovenskega naroda.«
K obilju premislekov, ki so bili v zadnjih letih že javno izraženi (ne da bi jih kdo upošteval), naj dodam še nekaj misli v zvezi z vprašanji, kako in zakaj je ta, za mnoge sporna, dvojna namembnost predvidenega spomenika sploh možna in čemu naj služi. Odgovore na ta vprašanja moramo poiskati v kompleksnih družbenih okoliščinah, v katerih se je uveljavila zamisel spomenika in njena snovna uresničitev z vključeno duhovno dimenzijo. Dvojnost ni nastala v praznem prostoru in tudi ni posledica arhitekturnih prijemov (samih), temveč se navezuje na pričakovano vlogo spomenika v odnosu do (sedanjih in prihodnjih) »uporabnikov«: bil bi naj spodbuda za optimizem, za nov začetek družbe iz točke nič, neobremenjen s sporočilnostjo, brez političnih in družbenih konotacij; kot nevtralen naj bi spodbujal in ohranjal spravo (kar je poudaril tudi predsednik RS 2015). In kaj imajo pri tem žrtve vseh vojn? Odgovor: vključitev teh žrtev je nujni pogoj za uresničevanje pričakovane vloge. V nadaljevanju si oglejmo, kako poteka ustvarjanje te »enotnosti v dvojnosti«.
Najprej se zaustavimo ob »nevtralnosti«, ki je bila posebej izpostavljena že v utemeljitvi izbire načrta za postavitev spomenika: »Predlagana postavitev in njegova simbolna oblika sta izrazito nevtralni, brez potrebne patetike in v tem prostoru kot tudi času neprimerne monumentalnosti.« Kot tak naj bi bil celoten javni prostor s spomenikom živ, neobremenjen z ideologijami ter namenjen pieteti do vseh žrtev vojn, prostor, ki stimulira nove poglede, ki simbolno presega politične in družbene konotacije. Vse te pripisane lastnosti naj bi izhajale prav iz tega, ker da je pieteta do vseh žrtev večje vrednosti kot kakšna pieteta do žrtev neke posamične skupine.
V bistvu se posplošenje in izenačitev žrtev povezuje s prepričanjem, da obstaja nevtralni prostor spomina, ki naj bi ga ustvarjale opredmetene likovne stvaritve dokaj abstraktnih oblik. Če se kot glavno sporočilo spomenika ponuja le tragična prekinitev življenja, nikakršne pomenske povezave pa ni na vzroke za takšen množični pojav, potem odpade spraševanje, čemu so bile potrebne tolikšne žrtve, za čigave cilje so padala mlada življenja; ali za narodno, socialno svobodo svojih rojakov ali za pridobitev novih ozemelj in novih množic podrejenih.
Ko ni teh in podobnih vprašanj, naj bi ob stiku s spominskim znamenjem tudi posamezna oseba vstopila v »nevtralen prostor spomina«, njegovo (ne)sporočilo pa lahko »vsakdo interpretira po svoje«. Vendar pa zagovorniki (in uporabniki) nevtralnega spomina in nevtralnosti spomenikov zanemarjajo, da je popolna svoboda izbire interpretacije iluzija, saj je velik del interpretacije pomena npr. spomenika »sprave« ali posvetilo »vsem žrtvam« odvisen od razumevanja okoliščin, ki so tako ali drugače »producirale žrtve«.
Zamisel o dvojni namembnosti spomenika v osrčju Ljubljane se očitno navdihuje v predelani podobi zgodovine slovenske narodne skupnosti v 20. stoletju, v kateri so izbrisani izrazito neenaki in nasprotujoči si položaji in vloge velikih organiziranih družbenih skupin v prelomnem obdobju druge svetovne vojne oziroma okupacije slovenskega ozemlja v tem času. K revizionistični podobi sodi tudi skrčenje ciljno neenakega delovanja na tehnični vidik oziroma na trditev (ki je po sebi resnična), da so v vojni vsi pobijali in da so vse žrtve pač žrtve, ne glede na to, za katero »domovino« so padle, ter da je treba imeti enak pietetni odnos do vseh.
Takšna redukcija konkretnih celovitih razmer in hkratno izenačevanje položajev, ki se jih glede na konkretno dejavnost posameznih oseb ne more in ne sme izenačiti, je tudi v samem jedru spravnega projekta. Za nosilce spravnega projekta je ravno izenačitev vseh mrtvih, »vseh žrtev« (ker vsakdo enkrat umre in je tu torej večna enakost) nujni pogoj za to, da se lahko spravni proces uresničuje. Hkrati ta namembnost (v spomin «žrtvam vseh vojn«) vzpostavlja videz nevtralnosti spomenika, s čimer je dodatno podprta »sprava«. Krog je sklenjen, zakonsko utrjen, »uporabniki«, posamezne osebe pa si lahko spomenik razlagajo vsaka po svoje, glede na individualno usmeritev in spomin.
Izbris »političnega sopomena« vključuje dejansko zanikanje različnih in neenakih položajev vseh vpletenih in predpostavlja dogajanje v političnem in sploh družbenem vakuumu. Če upoštevamo, na katerih »žrtvah« temelji spravni projekt, potem gre v primeru dvojne namembnosti tega spomenika dejansko za zanikanje (oziroma brisanje) narodnoosvobodilnega boja, upora zoper okupatorje; ostane predvsem poveličevanje nasprotnikov NOB in sodelavcev okupatorjev. In po meri zagovornikov tega »nevtralnega« in obče veljavnega določanja »vseh žrtev« je določena sprava (kot druga namembnost). Tako pripisana nevtralnost spomenika vsem žrtvam nastopa kot plašč, za katerim stoji dolgoročna (predstavljena v Izberi življenje) in kratkoročna strategija Katoliške cerkve na Slovenskem, v kateri ni prostora za žrtve fašizma in nacizma, poveličane pa so žrtve revolucije oziroma komunizma. Predvideni spomenik naj bi v svoji »neobremenjenosti« v bistvu predstavljal materialni (trden) vir za krepitev »sprave« po načrtih KC, ki pa hkrati že dolgo nastopa kot glavna sila razkola (zaradi notranje potrebe po očiščenju »greha«, ki ga ima kot institucija pri produkciji žrtev »ene skupine«).
Opazovanje sprememb v stanju duha na Slovenskem v letih samostojne države me napeljuje k ugotovitvi, da predvideni spomenik z dvojno namembnostjo verjetno ne bo prispeval k prizadevanjem za želeno prihodnost, ki bi omogočala sožitje ob raznolikosti prepričanj in političnih usmeritev. Veliko bolj kot dvojni obelisk (delno po španskem frankističnem zgledu) bi v prestolnici države potrebovali spomenik (podobno ženevskemu parku reformacije), neke vrste »narodno izkaznico upora in obstoja«, v kateri bi bili zapisani ključni podatki o prelomnih dogajanjih in vseh njihovih institucionalnih in množičnih (ciljno neenako usmerjenih) nosilcih, od kmečkih uporov in Trubarja do osamosvojitve, z vrhom v času druge svetovne vojne, ko je šlo za goli obstoj narodne skupnosti. Še to: zaradi »vseh žrtev« vseh vojn slovenska narodna skupnost ne bi več obstajala, zaradi trdožive upornosti pa je (za enkrat) preživela.
Zasl. prof.dr. Maca Jogan, Ljubljana
