V Ljubljani naj bi se v kratkem pričela gradnja spomenika sprave oziroma spomenika žrtvam vseh vojn. K spomeniku, ki naj bi ustrezal najvišjim zahtevam državnega protokola, naj bi polagali vence tudi visoki predstavniki tujih držav. Gre torej za pomembno javno zadevo, zato so se v javnosti spet pojavila različna vprašanja in pomisleki, ki jih zamisel tega spomenika sproža že vrsto let. Vrh javnega obravnavanja je brez dvoma odprto pismo gospodu predsedniku RS Borutu Pahorju, ki sta ga objavila dva univerzitetna diplomirana inženirja arhitekture (M. Kovač in P. Kerševan: Spomenik sprave ali spomenik žrtvam vseh vojn, Delo – SP, Prejeli smo, 15. 10. 2016, str. 31) in v katerem prosita za odgovor, ali je spomenik »namenjen spravi slovenskega naroda ali žrtvam vseh vojn«. Po njunem utemeljenem prepričanju bi bil za spomenik »žrtvam vseh vojn« potreben nov razpis (ker da izbrani načrt spomenika ne ustreza razpisnim pogojem), spomenik sprave pa v naši prestolnici ni potreben.

K obilju utemeljenih pomislekov naj dodam še nekaj misli v zvezi z vprašanji, kako in zakaj je ta dvojna namembnost predvidenega spomenika sploh možna in čemu naj služi. Odgovore na ta vprašanja moramo poiskati v zapletenih družbenih okoliščinah, v katerih se je uveljavila zamisel spomenika  in njena snovna uresničitev.

Dvojna namembnost spomenika ni nastala v praznem prostoru in tudi ni le posledica arhitekturnih prijemov, temveč se navezuje na pričakovano vlogo spomenika v odnosu do (sedanjih in prihodnjih) »uporabnikov«: bil bi naj spodbuda za optimizem, za nov začetek družbe iz točke nič, neobremenjen s sporočilnostjo, brez političnih in družbenih konotacij; kot nevtralen naj bi spodbujal in ohranjal spravo (kar je poudaril tudi predsednik RS 2015).  In kaj povezuje spravo z žrtvami vseh vojn? Odgovor: vključitev teh žrtev je nujni pogoj za uresničevanje pričakovane spravne vloge. V nadaljevanju si oglejmo, kako poteka ustvarjanje te »enotnosti v dvojnosti«.

V bistvu se izenačitev žrtev povezuje s prepričanjem, da obstaja nevtralni prostor spomina, ki naj bi ga ustvarjale opredmetene likovne stvaritve dokaj abstraktnih oblik. Če se kot glavno sporočilo spomenika ponuja le tragična prekinitev življenja, nikakršne pomenske povezave pa ni na vzroke za takšen množični pojav, potem odpade spraševanje, čemu so bile potrebne tolikšne žrtve, za čigave cilje so padala mlada življenja; ali za narodno, socialno svobodo svojih rojakov ali za pridobitev novih ozemelj in novih množic podrejenih.

Zamisel o dvojni namembnosti spomenika v osrčju Ljubljane se očitno navdihuje v predelani podobi  zgodovine slovenske narodne skupnosti v 20. stoletju s težiščem na prelomnem obdobju druge svetovne vojne oziroma okupacije slovenskega ozemlja. K revizionistični podobi sodi tudi skrčenje ciljno neenakega delovanja na tehnični vidik oziroma na trditev (ki je po sebi resnična), da so v vojni vsi pobijali in da so vse žrtve pač žrtve, ne glede na to, za katero »domovino« so padle, ter da je treba imeti enak  pietetni odnos do vseh.

Takšna redukcija konkretnih celovitih razmer in hkratno izenačevanje položajev, ki se jih glede na konkretno dejavnost posameznih oseb ne more in ne sme izenačiti, je tudi v samem jedru spravnega projekta. Za nosilce spravnega projekta je ravno  izenačitev vseh mrtvih, »vseh žrtev«  (ker vsakdo enkrat umre in je tu torej večna enakost)  nujni pogoj za to, da se lahko spravni proces uresničuje.  Hkrati ta namembnost (v spomin «žrtvam vseh vojn«) vzpostavlja videz nevtralnosti spomenika, s čimer je dodatno podprta »sprava«.

Če upoštevamo, na katerih »žrtvah« temelji spravni projekt, potem gre v primeru dvojne namembnosti tega spomenika dejansko za zanikanje narodnoosvobodilnega boja, upora zoper okupatorje; ostane predvsem poveličevanje nasprotnikov NOB in sodelavcev okupatorjev. In po meri zagovornikov tega »nevtralnega« in obče veljavnega določanja »vseh žrtev« je določena sprava (kot druga namembnost). Tako pripisana nevtralnost spomenika vsem žrtvam nastopa kot plašč, za katerim stoji dolgoročna (predstavljena v Izberi življenje) in kratkoročna strategija Katoliške cerkve na Slovenskem.

Predvideni spomenik s takšno dvojno namembnostjo verjetno ne bo prispeval k prizadevanjem za želeno prihodnost, ki bi omogočala sožitje ob raznolikosti prepričanj in političnih usmeritev. Veliko bolj kot dvojni obelisk (delno po španskem frankističnem zgledu) bi v prestolnici države potrebovali spomenik (podobno ženevskemu parku reformacije), neke vrste »narodno izkaznico upora in obstoja«, v kateri bi bili zapisani ključni podatki o prelomnih dogajanjih in vseh njihovih institucionalnih in množičnih  (ciljno neenako usmerjenih)  nosilcih, od kmečkih uporov in Trubarja do osamosvojitve, z vrhom v času NOB, ko je šlo za goli obstoj narodne skupnosti. Še to: zaradi »vseh žrtev« vseh vojn slovenska narodna skupnost ne bi več obstajala, zaradi trdožive upornosti pa je (za enkrat) preživela.

Dr. Maca Jogan